Po naključju mi je prišel v roke intervju s priznano in znano slovensko antropologinjo Vesno Vuk Godina, objavljen v reviji, ki je sicer nikoli ne jemljem v roke. Seveda govori o družinskem zakoniku. O njem nisem prebral veliko stvari, ker mi je stvar po malem mučna in ker ne tajming sprejetja zakonika v parlamentu ne tajming referenduma o njem nikakor nista navdihujoča. Kljub temu so med vsem, kar sem prebral, antropologinjine izjave daleč v zgornji polovici, četudi mi tega ni prav lahko priznati.
Klasično preganjanje v zakristijo?
Se pa med zanimivo in jasno povedane misli vsaj na prvi pogled prikrade nekaj folklorne ljuljke. Antropologinja namreč benti, da se bo referendumsko odločanje sprevrglo v spopad med zagovorniki Cerkve in med tistimi, ki nasprotujejo vmešavanju slednje v politiko. Čeprav zarobanti, češ da smo Slovenci s tem pozabili na ločitev Cerkve in države, Godinova Cerkvi na koncu ne povsem pričakovano napove referendumsko zmago. Morda bo kdo zdaj rekel, da je vse in nič več in nič manj kot ponavljanje dolgočasnih marksističnih floskul o opiju za ljudstvu in vpitje ob najmanjšem znaku, da Cerkev ni dovolj potisnjena v zakristijo. Seveda je zaznati v odgovorih tudi omenjene prvine. In seveda je na dlani, da lahko za mnoge Slovence katoliški duhovniki ali škofje govorijo kar koli, pa bo zaradi tistih, ki so besede izrekli, bob ob steno. A prav ob referendumu o družinskem zakoniku je potrebno podčrtati, da omenjenim takšno razpoloženje dela javnosti v nobenem primeru ne daje pravice, da izrečejo kar koli in kakor koli.
Ravno zato, ker besede znane antropologinje odražajo javno dojemanje vsega predrefendumskega dogajanja pri marsikom na Slovenskem, je še kako pomembno, kako bodo cerkveni možje ravnali v finišu kampanje. Mogoče še nikoli doslej ni bilo trenutka, ko bi morali biti tako iskreni.
Ura resnice
Že pred meseci sem zapisal, da je v ihti in navdušenju, s katerima sta se cerkveni vrh in dobršen del duhovščine oklenila “naše stvari” referenduma, nekaj nezdravega. Upam, da sta se takrat zavedala in da se zdaj zavedata, da ta referendum ni popravni izpit za vse napačne izbire zadnjih dvajsetih let, ki ponekod v večjem obsegu prihajajo na dan. Pa čeprav je občutek, da si na isti valovni dolžini z velikim delom vernikov, nedvomno prijeten. Ne gre niti za priložnost za potrditev nekaterih klišejev, h katerim je prav Katoliška cerkev v minulih stoletjih dodala svoj obol ali dva. Tudi za mnoge stranpoti, ki so kdaj pripeljale do izključitve posameznikov in celih skupin iz družbe, referendumski “proti” ne bo prinesel odveze. Cerkev bo torej morala pokazati, da ji gre res za vsebino, o kateri bomo odločali in bo morda za dolgo časa ukrojila pomembne koordinate razvoja naše družbe, in ne za “zmago” ali za dokazovanje lastnega prav. To je za ustanovo, ki je bila na Slovenskem glavnino svojega obstoja vajena gospodovati, zahtevna naloga. Še posebej, ker se je dandanes ne da lotiti z grmenjem iz slonokoščenega stolpa, marveč tako, da ljudi prosi, naj ji prisluhnejo.
Kajpak ostane varljivo upanje, da se Godinova ne moti. Ampak “zmaga”, dosežena iz slonokoščenega stolpa, se bo slejkoprej sprevrgla v poraz, hujši od referendumskega.
