Zadnjič sem med pospravljanjem starih knjig naletel tudi na eno, ki je imela še posebej zanimiv naslov, namreč »Upor obešencev«. Ob tem sem se takoj spomnil na lutke, ki so lani visele v Mariboru, še posebej zaradi nekoliko preveč iskreno izražene želje, ki sem jo prejel od nekega »hudojamarja«, češ da bom kmalu jaz na mestu ene od teh lutk. Izjavo sem vzel na znanje in jo vedno znova umeščam v aktualen družbeni, politični in gospodarski kontekst. Namreč, tudi po smrti razvpitega oznovca Mitje Ribičiča se vojna proti civilizaciji in normalnosti nadaljuje. In stopnjuje.
Trinajstega decembra bo napočila »ura evropske resnice za Slovenijo« (prav tako se je imenovala civilnodružbena izjava slovenskih intelektualcev iz druge polovice devetdesetih let, ki je lahko še vedno aktualna, čeprav so razmere sedaj veliko bolj zaostrene kot tedaj). Na ta dan, ko goduje sv. Lucija, naj bi se namreč Slovencem dokončno odprle oči v zvezi z obstojem paradržavnih omrežij ter starih centrov moči, podedovanih iz prejšnjega režima. Mnogi namreč ne verjamejo Ali bolje: slovenska javnost se bo morala soočiti z resnico o stanju slovenskih bank, ki so ves čas tranzicije pod vplivom postkomunistične politike zvesto hlapčevale prej omenjenim centrom moči, zapitek pa smo seveda plačevali davkoplačevalci. Logika kapitala tu ni kaj dosti drugačna: če se pije, se tudi plača. Če tisti, ki pije, ne plača, to pomeni, da mora plačati nekdo drug. Nekaj podobnega je leta 1972 govoril znameniti »Veliki gobar«, ko je dejal, da če v državi ne bi bili komunisti na oblasti, bi to pomenilo, da je nekdo drug. »Ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo,« je odločno pristavil. Prav isti režimski človek je denimo v nekem obdobju svojega življenja v ljubljanskem Tivoliju redno pil viski v bifeju na račun predstavništva nekega hrvaškega podjetja, ki je imelo svoje poslovne prostore v neposredni bližini – ne da bi tisti, ki so morali to plačati, to vedeli. In ko so po prejetem računu izvedeli, so konto enostavno zaprli, Stane Dolanc pa se je – pritožil.
Ta zgodba ima močno sporočilo: kapitalist (razen če je tovarišijski) uživa na račun svojega kapitala, socialist pa tujega. Ko nas sedanja vlada duši z vse večjimi davki, moramo pomisliti, da prejšnja vlada davkov ni dvigovala, je pa odpravljala privilegije. Sedanja vlada počne ravno nasprotno: vrača privilegije, za butaste preostale pa uvaja davke. Če bi bili slednji namenjeni samo za »razkošno« socialno državo, bi to še nekako požrli. Tako pa se lahko grenko nasmehnemo ob dejstvu, da sedanji režim namenja državne subvencije – sam sebi. Sedaj že bivši gospodarski minister Stepišnik je bil vsaj toliko pameten (če mu že za moralo »dol visi«), da se je džentelmensko umaknil nazaj v poslanske klopi, kjer bo lahko še naprej imel moč odločanja ter državno plačo. In da seveda ne omenjamo stroškov, ki jih bo država imela z likvidacijo Factor banke in Probanke. Takšen je pač »demokratični socializem«, ki ga je Milan Kučan nekdaj poimenoval »socializem s človeškim obrazom«. Čudno je le to, zakaj se nekateri zagnani vstajniki trudijo uvesti nekaj, kar pravzaprav že imamo. Namreč socializem, ki deluje pod pogoji demokratične procedure. Navsezadnje, tudi mnoge komunistične države so z nazivi potrjevale svojo »demokratičnost« in »ljudskost«. Nemška demokratična republika denimo. Danes je slednja del združene Nemčije. Pa naj Kučan še tako govori, da se je berlinski zid podrl na obe strani. Glede na to, da je sam leta 1989 podpiral Temeljno listino, ki si je prizadevala za obnovo Jugoslavije in samoupravnega socializma, ne preseneča, da nam razni »solidarniki« kot rešitev za sedanjo krizo ponujajo to, kar nas je v krizo pravzaprav pripeljalo.
Kako v praksi izgleda demokratični socializem, ni treba iti v Ukrajino ali Belorusijo. Njegove atribute lahko občutimo kar v Sloveniji. Primer: v javnost slučajno pride anonimka, ki razkriva politikantsko razpoloženje na tožilstvu, kjer še vedno prevladuje Bavconova doktrina o vlogi pravosodnega sistema v postopanju proti razrednim sovražnikom. Isti Ljubo Bavcon pa lahko preko časopisa Dnevnik Slovenijo poučuje o človekovih pravicah. Tu ni problem zgolj v tem, da je sodišče v zelo nenavadnih okoliščinah obsodilo Janeza Janšo v zadevi Patria in da mu skušajo sedaj naprtiti vedno nove in nove grehe. Gre za to, da se lahko v takem položaju znajde vsak državljan. Še posebej tisti, ki je nevaren režimu. In prav tragično je, kako skušajo »biciklisti«, ki po dikciji Borisa Kidriča upogibajo hrbet in pritiskajo navzdol, tako rekoč vsakogar, ki si upa podvomiti v legitimnost postopkov proti prvaku opozicije, razglasijo za podpornika zločinca, barabe, skorumpiranca… Jasno: kdor podpira barabo, je tudi sam neke vrste baraba. Sporočilo je jasno: če ne boste trobili z nami v isti rog, boste občutili posledice. V taki državi si lahko ljubljanski župan, ki nikoli ni preveč maral parlamentarne demokracije, brez večjega pompa lahko privošči, da članu mestnega sveta enostavno prepove udeležbo na seji.
Neizpodbitno dejstvo je, da se Slovenci nahajamo sredi vojne. In to ni vojna med političnima opcijama, temveč vojna proti normalnosti. Le da smo pri tem še vedno izrazito pasivni in svojo vest tolažimo s floskulami, da so tako ali tako »vsi isti«. Samo zato, da nam ni potrebno ničesar storiti. Ukrajinci so zadnji vikend šli na ulice zaradi dejstva, da je ukrajinska vlada rekla NE Evropski uniji. Slovenija je že del EU, čeprav tega ni videti razen po registrskih tablicah avtomobilov. V EU nam je poleg komandanta Staneta na kovancu za dva evra uspelo uvoziti tudi paradržavne strukture z vsemi njenimi nosilci vred. Dejstvo je tudi, da Evropa naših notranjih težav ne bo reševala, lahko pa nam pomaga. Pa četudi z neprijetnimi posegi, kot jih zmore razvpita »trojka«. A domačim oligarhom (tako tistim iz ospredja kot tudi iz ozadja) se bomo morali upreti sami. Tudi na trgih in ulicah, če bo treba. Razen če se pustimo obesiti kot lutke pod Dravskim mostom…
