U. Urbas, PlanetSiol: Kako osrečiti slovenske …

Indeks življenjske sreče je minuli teden pri Slovencih dosegel nov rekord. Dva dogodka sta osmislila življenje tisočev Slovencev in jim dala novih življenjskih moči.

Občutek tega zadovoljstva, občutek bojevanja za pravično stvar bo trajal še nekaj tednov. Izgubljeni, brezciljni, ponižani, nesamozavestni Slovenec je dobil priložnost, da lahko ponosno in glasno govori o obeh krivicah, ki sta se prejšnji teden dogajali v Sloveniji in bi ju po njegovem mnenju lahko (oziroma morala) opaziti tudi Evropa. Ker ju ni, bomo še septembra govorili samo o teh dveh dogodkih.

GGM je borec za pravno državo

Prvi dogodek je bila obča “ugotovitev”, da sodi imenovanje dvojnega Gašparja Mišiča v kategorijo političnega kadrovanja. Slovenec namreč rad verjame tako v Božička kot v dogmo, da sta politika in stroka ločeni.

Mene sicer blebetava samozavest, ki jo GGM iz rokava stresa v kamere, odbija, ampak me to ne odvrača, da mu ne bi bil hvaležen za njegov prispevek k pravni državi. Namreč: odkar je Slovenija samostojna, smo poslušali flance politikov in “strokovnjakov”, da se politika ne sme vmešavati v državna podjetja in da je treba dati stroki proste roke. V tej trditvi je skoraj več laži kot je besed:

1. Dokler je država lastnik podjetij, je vlada kot izvoljeni predstavnik ljudstva odgovorna za kadrovsko izbiro uprav. Pika.

2. Če se vlada noče ukvarjati s kadrovanjem v podjetja, ki so ji zaupana v upravljanje, državno premoženje prepušča kot plen lobijem.

3. Če vlada imenuje svoje predstavnike v neke kadrovsko-akreditacijske svete, češ, saj bodo politično nastavljeni kadri izbirali “strokovnjake”, je to zgolj larifari. Če pa to res iskreno verjame, je nesposobna.

4. Stroka v Sloveniji pomeni le to, da je nekdo dovolj “naš”, da bo izbrani politični strukturi delal usluge: zaposlil bo nekaj strankarskih ljudi, sklenil bo nekaj svetovalnih pogodb ter z izbranim podjetnikom bo šel v kakšno partnerstvo, ki bo čez pet let propadlo … Poleg tega je ključna naloga takšnega menedžmenta skrbeti za socialni mir, ne pa za plemenitenje lastnikovega premoženja.

5. Ker politiki upravljanje podjetij (corporate governance) razumejo zgolj kot razdelitev plena zmagovalcem, državna podjetja ne dostavljajo dividend v proračun. Zato je proračunski primanjkljaj vse večji, krčenje pravic socialne države vse bolj neizogibno, povečevanje revščine vse večje, zato pa nekaj izbranih in posvečenih Slovencev v krizi izjemno dobro služi.

Če je Slovenija res pravna država, potem lahko danes GGM postane predsednik uprave Luke Koper. Takoj po imenovanju pa mora predsednica vlade zahtevati, da se zamrzne celotno premoženje njenega nekdanjega državnega sekretarja in vseh devetih nadzornikov državnega podjetja Luka Koper. To bo namreč varovalka, če se kadarkoli med mandatom ali eno leto po odhodu GGM iz Luke Koper, ko bodo uprava in nadzorniki za zadnje leto dobili razrešnico, izkaže, da je GGM oškodoval državno premoženje ali zlorabil svoj položaj.

V Zakonu o gospodarskih družbah je namreč jasno določeno, da so nadzorniki in uprava odškodninsko odgovorni za nastalo škodo. Meni je povsem nedoumljivo, kako se dve največji državni banki NLB in NKBM potapljata zaradi slabih posojil, kazenski zakonik določa kazensko odgovornost, pa ni tožilstvo še zoper nobenega njunega nadzornika vložilo obtožnice. Zato je GGM idealna priložnost, da se pokaže, kaj pomeni pravna država: da zakoni veljajo tudi za politično elito.

Preverjen recept: Eskapizem v preteklost

Drugi dogodek je bil preverjen recept bega v preteklost. Na preteklost se Slovenci spoznamo, o njej bojda vse vemo, zato tako lahkotno razpravljamo o njej. Toda megleno nedeljsko dopoldne v Rovtah nad Logatcem je le podoba današnje nenormalne Slovenije, ki je izgubljena, brez cilja in prihodnosti.

Več: PlanetSiol