Avtor: B.R. Vir: MMC RTV SLO. Ob 67. obletnici osvoboditve ljubeljske podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen se je več sto ljudi, tudi nekdanjih internirancev, spomnilo trpljenja žrtev nacizma v osrčju Karavank.
Predsednik republike Danilo Türk je ob tem izpostavil pomen zgodovinske resnice in pozval k njenemu spoštovanju. “Vse ugotovitve zgodovinarjev, osvobojene političnih primesi vseh barv, naj pripomorejo k ohranjanju spomina na vse žrtve,” je dejal Türk in dodal, da je treba poznati vse vidike resnice in o njih govoriti – “vse o grozodejstvih druge svetovne vojne in o hudodelstvih, ne glede na to, kdo so bili njihov storilci, vse o medvojnih in povojnih pobojih in tudi povojnih preseljevanjih”.
Hudodelstva, ki so se zgodila med vojno in neposredno po njej, so izmaličila kulturno podobo in bivanje v zelo velikem delu Vzhodne Evrope. “Ta pojav tudi naše domovine ni obšel. Tudi to je del resnice, del naše preteklosti, ki jo moramo poznati,” je poudaril Türk in pozval, naj ugotovitvam zgodovinarjev ne dodajamo ideoloških, političnih ali celo strankarskih primesi in naj naši demokraciji zagotovimo treznost, preudarnost in visoko raven politične kulture.
Avtorica: Tamara Griesser-Pečar. Vir: Slovenski čas, priloga Družine. Revolucionarno nasilje leta 1942 – komunisti pripravljajo tla za poznejši prevzem oblasti.
Ko se je uredniški odbor Slovenskega časa skupaj z zunanjimi sodelavci nedavno oziral po temah, ki jih mora ujeti v svoje obnebje, se je jasno izkristaliziralo spoznanje, da nikakor ne more mimo obletnice, ki nas zaznamuje do današnjih dni. V teh pomladnih mesecih namreč mineva 70 let od najhujšega vala nasilja v začetku revolucije. Kot je zapisal eden izmed naših sodelavcev: »Vemo, da ti dogodki niso preteklost na tak način, kakor je preteklost razpad avstrijske monarhije ali prva svetovna vojna. Ti dogodki ostajajo del naše sedanjosti: brez velike praznote, ki so nam jo zapustili ti umori, bi ne bilo sedanje razčlovečenosti in vseh mogočih oblik propadanja. Kri na tlaku ljubljanskih ulic je pisala našo sedanjost,« kajti »revolucija traja v naš čas: najprej nam je ugrabila državo, in medtem ko smo se bojevali, da bi kot ljudstvo dobili državo vsaj v majhni meri nazaj, nam je duh revolucije skoraj do kraja ugrabil splošno kulturo, splošne pojme o dostojnem, resničnem, pravem …« Kaj se je torej dejansko dogajalo pred 70 leti? Odgovor prinaša prispevek zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar.
Leta 1942 je bila v italijanski zasedbeni coni, t. i. Ljubljanski pokrajini, revolucija v polnem zamahu. Ker je bila po mnenju Edvarda Kardelja komunistična partija (KP) v začetku leta 1942 »na važnem političnem razpotju«, je bilo po navodilih, ki jih je izdal v imenu Centralnega komiteja KPJ, potrebno spremeniti taktiko, jo zaostriti in »politično in organizacijsko okrepiti« ter »močneje pokazati … vodilno vlogo« KP in imeti »jasno pred očmi izdajalsko vlogo reakcionarne buržuazije« (Dok. ljudske revolucije, I, št. 109). In Boris Kidrič je pojasnil, da je OF »država v državi«. Kljub strašnemu nasilju okupatorjev naj bi jim uspelo zgraditi narodno strukturo oblasti. Vodenje slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja naj bi prešlo v roke novih ljudi, medtem ko so stari voditelji iz časa pred okupacijo pljunili na ljudstvo in se prodali okupatorju ali pa zbežali v tujino, kjer znova premišljujejo, kako bi »po izgonu fašističnih zatiralcev znova osleparili ljudstvo in narod ter vzpostavili svojo nekdanjo krivično oblast.« Po Kidričevem mnenju so Slovenci »stopili v prvo obdobje svoje narodne revolucije« ( Dokumenti I, št. 122).
V ospredju spopad za nov družbeni red
Ker je bila Komunistična partija (KP) v Sloveniji leta 1941 prešibka, saj je štela samo 1280 članov, je za uresničitev svojih ciljev potrebovala »zaveznike«, kakor so komunisti imenovali nekomunistične pristaše OF in partizanov. Komunistom ni šlo v prvi vrsti za spopad z okupatorji, ampak za nov družbeni red. Pod okriljem OF so organizirali upor z namenom, da izvedejo revolucijo in prevzamejo oblast. OF so komunisti od vsega začetka popolnoma obvladovali. Tako piše Kardelj Titu januarja 1942, »da prihajajo množice s svojim pristopom v OF dejansko h KP« (Dok., št. 151).
Že 16. septembra 1941 je Vrhovni plenum OF sprejel nekaj daljnosežnih odlokov. Med drugim se je preimenoval v Slovenski narodni osvobodilni odbor in v drugem členu tega odloka monopoliziral upor. Sprejel je tudi t. i. »zaščitni odlok«, ki je bil temelj t. i. revolucionarnega sodstva vse do uredbe Vrhovnega štaba o vojaških sodiščih leta 1944. Uvajal je strog disciplinski in kazenski sistem in v očeh komunistov legaliziral umore tistih Slovencev, ki niso sledili načelom, ukazom in zapovedim KP. Predvideval je namreč smrtno kazen za izdajalce. S tem instrumentom je bilo mogoče razglasiti neljube nasprotnike za »izdajalce«. Po definiciji odloka je bil izdajalec ne samo denunciant in tisti, ki je delal za okupatorja, temveč tudi vsak, ki je zunaj OF in partizanskih enot deloval proti okupatorju. Proti drugače mislečim so bila dovoljena vsa sredstva, vse do umora. Po »naglih, ustnih in tajnih postopkih« naj bi posebna sodišča, ki pa v resnici niso obstajala, odločala o kazni. Niso se zadrževali pri dokazovanju krivde, tudi osebnega zaslišanja domnevnega krivca odlok ni predvideval. Namen je posvečeval sredstva, vse je bilo podrejeno partijski logiki.
Odstraniti nasprotnike revolucije in ustrahovati ljudi
Izvršilni organ »likvidacij« je bila Varnostnoobveščevalna služba (VOS), ki jo je Centralni komite KPS ustanovil avgusta 1941 brez vednosti Izvršnega odbora OF, čeprav je bil uradni naziv VOS OF. Nad VOS-om partija ni dovolila nobenega nadzora s strani OF in člani VOS-a so bili izključno partijci in člani komunistične mladinske organizacije SKOJ. Delo je bilo razdeljeno na tri področja: množično (splošno) obveščevalno službo, specialno obveščevalno službo in varnostno službo. Zadnja je izvajala atentate, katerih namen je bil odstraniti nasprotnike revolucije in ustrahovati ljudi. Vodstvo VOS-a je bilo do poletja 1943 v Ljubljani, potem se je preselilo na Dolenjsko. Iz korespondence med Zdenko Kidrič, ki je vodila VOS, in Edvardom Kardeljem je razvidno, da je Kardelj ves čas koordiniral delo VOS-a. Najprej so po izvedenih umorih v Slovenskem poročevalcu objavljali uradna sporočila, v katerih so žrtve razglašali za izdajalce, potem pa so to prakso opustili, ker so ugotovili, da take objave negativno vplivajo na prebivalstvo in škodujejo partiji.
Partija je hotela neusmiljeno izločiti vse, ki bi lahko ogrožati cilje OF oz. t. i. NOB. Po navedbah zgodovinarja Borisa Mlakarja so v letu 1941 pripadniki VOS-a in partizani v Ljubljani in okolici ubili 120 oseb. Pomladi in poleti 1942 pa se je nasilje skokovito povečalo. Do konca julija 1942 so partizani pobili okrog 900 oseb, v celem letu 1942 pa je partizanska stran neposredno povzročila 2000 žrtev, nasprotna 220. Eden od glavnih vzrokov kopičenja nasilja, ki se je prav v tem času razmahnilo, je bilo prepričanje KP, da bo vojna odločena že leta 1942, zato si je prizadevala pravočasno izvesti čistke. »Likvidirali« pa niso zgolj nasprotnike OF v drugih organizacijah, ampak tudi »zaveznike«. Očitno so si prizadevali, da bi že tedaj pripravili tla za poznejši komunistični prevzem oblasti.
Ljudje pod dvojnim pritiskom
Leta 1942 so bili partizani že dobro organizirani. Še naprej so uporabljali taktiko, s katero so pričeli že leta 1941, da so z akcijami – predvsem z napadi in sabotažami – prizadeli Italijane in se nato pred nevarnostjo umaknili. S tem so Italijane spodbudili k neusmiljenim represalijam, pogosto k maščevanju, zaradi katerega so trpeli predvsem nedolžni vaščani. Slovenci, ki se niso mogli navdušiti za OF, mnogokrat tudi tisti, ki so bili popolnoma nepolitični in so hoteli živeti v miru, so bili pod pritiskom dveh strani: z ene strani so prišli partizani, zaplenili živež in živino, se maščevali nad posamezniki, včasih tudi nad celimi družinami, za katere so določili, da so jim sovražne ali da vsaj niso dovolj dejavno nasprotovale okupacijski oblasti. Z druge strani so italijanski okupatorji izvajali nasilje nad istimi vasmi in istimi družinami, ker naj bi podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdale. Požgane so bile cele vasi, mnogo ljudi je bilo odpeljanih v taborišča ali takoj umorjenih. Ponekod so bile iztrebljene cele družine.
Območja, iz katerih so se Italijani umaknili, so partizani imenovali »osvobojena ozemlja«, čeprav so bila le v redkih primerih dejansko osvobojena. Na teh so partizani ustanavljali nekakšne »sovjetske republike« in neusmiljeno preganjali t. i. »belo gardo«. S to izposojenko iz ruske revolucije so označevali ves dejaven protikomunistični tabor, torej vse organizacije in vojaške enote. Izraz je imel izrazito negativen pomen, te ljudi naj bi označeval za sovražnike ljudstva in sodelavce okupatorja. Zaradi revolucionarnega nasilja so se Slovenci na podeželju odločili za samoobrambo, ustanavljali so vaške straže, na katere so potem partizani in komunisti aplicirali pojem »bela garda«. Vaške straže so nastale povsem spontano v krajih, ki so svoje skupnosti skušale braniti pred surovim nasiljem, pred napadi na kmetije in hiše, pred ropanjem, požiganjem in umori. Prva je nastala 17. julija 1942 v Št. Joštu nad Vrhniko. V stiski so bile prisiljene vzeti orožje tudi iz rok italijanskega okupatorja.
Umori znanih Slovencev
Leta 1942 je v Ljubljani VOS umorila vrsto znanih Slovencev. Tako je 20. februarja iz bifeja na Tauferjevi cesti ustrelila predsednika združenja industrialcev Avgusta Praprotnika, ki je za varstvo prebivalstva predlagal slovensko mestno policijo. Policist, ki naj bi ga varoval, je bil agent OF in je pripravljal njegov umor. Marca meseca je VOS ustrelila dva študenta: 16. marca med belgijsko vojašnico in Šmartinsko cesto študenta pravne fakultete in člana akademskega kluba Straža Franca Župca in dva dni pozneje na Streliški cesti predsednika katoliških akademikov in študenta medicine Jaroslava Kiklja, člana odbora Ljubljanske univerzitetne organizacije, v katero je stopil po nasvetu rektorja ljubljanske univerze dr. Milka Kosa, ker so Italijani grozili, da bodo univerzo zaprli. Po tem je duhovnik dr. Alojzij Kuhar, ki je deloval v emigraciji, po radiu London prvič napadel OF in partizane zaradi surovih umorov. Vzdušje v Ljubljani se je takrat spremenilo, kar so čutili tudi komunisti. Tako je Kardelj konec marca pisal Titu, da je očitno v Ljubljani prišlo do prevrata. Škof Rožman, ki je Kiklja poznal že kot gimnazijca, se je demonstrativno udeležil njegovega pogreba in govoril ob grobu – kot je dejal – »prvega mučenca« Katoliške akcije v Sloveniji. V poslanici, ki je bila prebrana po vsej ljubljanskih cerkvah, pa je obsodil te zločine in pozival k prekinitvi bratomorne vojne in k molitvi. »Bratomor je vnebovpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučenikov. Vsak kristjan in zaveden Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom« (NŠAL).
Že 26. maja je sledil umor duhovnika in univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha ter njegovega naključnega spremljevalca Viktorja Rojica, ker ga je VOS zamenjala za Cirila Žebota, ki je Ehrlicha sicer spremljal. Ustrelila sta ju Franc Stadler – Pepe in Kamilo Kratochwill – Mille na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti, ko sta odhajala od jutranje maše. Ohranjeno je Kratochwillovo natančno poročilo o atentatu. Še isti dan je Slovenski poročevalec v posebni šapirografirani izdaji spororočil, da je VOS likvidirala Ehrlicha in Žebota. Ko pa so opazili, da niso ubili Žebota, so izdali nov komuniké brez komentarja in zmoto popravili. Dan pozneje so Rojica razglasili za Ehrlichovega sokrivca. Ehrlichu so očitali, da je kot duhovni vodja pripeljal stražarje na »pot denuncianstva in najbolj tesnega policijskega sodelovanja z okupatorskimi oblastmi«. Ehrlich je nekaj tednov pred umorom napisal spomenico Italijanom, v kateri je ostro kritiziral samovoljne ukrepe italijanskih okupacijskih oblasti in opozarjal na težak položaj prebivalstva, ki ga z ene strani stiska nasilje OF, na drugi strani pa je izpostavljeno italijanskim represalijam. Na pobudo škofa Rožmana je poročilo s podobno vsebino poslal tudi papežu; po vsej verjetnosti ga je škof Rožman nesel v Rim malo pred umorom. Na dan umora je bil Rožman še v Rimu.
Isti dan je VOS streljala na visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice ter poveljnika Slovenske legije Iva Peršuha, ki je dva dni po tem umrl. Peršuhovega naslednika pri Slovenski legiji, uradnika na banovini ter upravitelja Rokodelskega doma Fortunata Majdiča je VOS umorila 25. avgusta. 8. oktobra je hudo ranila uradnika ljubljanske policije Kazimirja Kukoviča na Medvedovi ulici. Tudi on je po treh dneh umrl. Pri tej akciji je pomagal pomočnik upravnika policije Vladimir Kanté, ki je bil član VOS-a.
Tarča »glavni eksponent londonske vlade«
Končno je 13. oktobra že omenjeni Stadler, ki je bil leta 1951 razglašen za narodnega heroja, preoblečen v duhovnika ustrelil nekdanjega bana dr. Marka Natlačena na njegovem domu v Ciril-Metodovi ulici na Poljanah. Stadler je prinesel ponarejeno pismo dekana Ivana Tomažiča iz Trebnjega. Medtem ko je Natlačen odpiral kuverto, ga je Stadler ustrelil. Po umoru je Stadlerju uspelo pobegniti, čeprav so ga Natlačenov sin Marko, žena in služkinja skušali ustaviti. Sina je udaril s pištolo, ženo in služkinjo pa je vrgel na tla. Kot da se ni zgodilo nič posebnega, se je mirno vrnil v pisarno.
Tudi o tem umoru je ohranjeno izčrpno poročilo. VOS je Natlačena opazovala kar nekaj časa, tudi iz stanovanja prijateljev družine Natlačen. Lidija Dermastja je namreč pri pripravah »likvidacije« sodelovala in je šla po umoru z mamo k Natlačenovim, kot se je izrazila sama: »točiti solze in hliniti žalost kot človek, ki o vsem skupaj nič ne ve« (AS 1483). Uradno sporočilo, ki je bilo potem objavljeno pod naslovom »Justifikacija voditelja ‘bele garde’«, je navajalo, da je član Consulte, da je bil v posebno tesnih stikih z okupatorji, da je »vodja protinarodne reakcije« v Sloveniji« in »vrhovni organizator vseh zločinskih podvzemov proti obstoju slovenskega naroda«. Dejansko je Natlačen septembra 1941 izstopil iz Sosveta, ker ni hotel nositi odgovornosti za italijansko početje v Ljubljanski pokrajini. V utemeljitvi je napisal, da ljudje nimajo pravne varnosti, da iz strahu beže v gozdove k partizanom in da s tem raste komunistična fronta. To je bilo zelo pogumno dejanje. Kardelj je Natlačena v izčrpnem poročilu Titu decembra označil kot »glavnega eksponenta londonske vlade« (Jesen 1942, 566). In prav za to je šlo.
Hoteli so ga likvidirati že februarja ali marca istega leta, pa so zaradi nasprotovanja krščanskih socialistov ta načrt opustili. To je bil eden redkih primerov, ko so se komunisti posvetovali z njimi. Zdenka Kidrič je bila še dober mesec pred umorom mnenja, da »likvidacija« Natlačena »niti malo ne pride v poštev, ker … niti ne moremo kako otipljivejše dokazati njegovo sodelovanje z Italijani«.
Ker pa je bil jeseni 1942 v ospredju spopad med Slovenci, je Kardelj 17. septembra naročil Zdenki Kidrič: »Likvidirajte, kjerkoli in kakorkoli morete vse tiste, za katere lahko pred javnostjo pokažete, da so izzivači državljanske vojne v korist Italijanov … Treba je dokazati, da bela garda izziva državljansko vojno v korist okupatorja (in to danes ni težko), in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe.« (Dok., 3, št. 94)
Umor Natlačena je v Ljubljani sprožil veliko ogorčenje. Italijani so zaradi tega nasproti Natlačenovemu domu ustrelili 24 talcev, med njimi prvič večje število aktivnih komunistov. Vodstvo KPS se je zaradi tega, predvsem pa tudi zaradi odpora prebivalstva, odločilo, da VOS preneha z atentati v Ljubljani.
VOS je likvidiral skoraj izključno domače ljudi, likvidacije okupatorjev so bile zelo redke. Ko je bila na Gosposvetski cesti v Ljubljani z ročno bombo ubita tajnica ženske fašistične organizacie Ariella Rea, je temu Kardelj nasprotoval, češ da je treba računati z malomeščansko mentaliteto Italijanov. Niso pa ga motile likvidacije Slovenk (17. marca in 5. aprila).
Likvidacije kot demonstracija moči
Komunisti so likvidirali iz oportunističnih razlogov, likvidirali so tiste, ki so bili napoti revoluciji, ker so bili ugledni in so uživali zaupanje. Pravzaprav je bilo vodstvu partije pogosto čisto vseeno, koga so ubili, samo da so lahko demonstrirali moč. To se da dokumentirati predvsem iz omenjene korespondence med Edvardom Kardeljem in Zdenko Kidrič, pa tudi z drugimi Kardeljevimi sopotniki. Avgusta 1942 je Kardelj pisal Zdenki Kidrič, da morajo biti »previdni, kadar gre za likvidacijo ljudi, ki niso neposredno izdajalci osvobodilne stvari slovenskega naroda … Na drugo strani pa bi v tej situaciji bilo izredno koristno, če bi padel eden ali drugi od vodij belogardistične vojaške (ne civilne) organizacije …« In ko se je Kardelju zdelo potrebno, da se napade četnike, je to naročil Zdenki Kidrič: »Problem mihajlovićevcev postaja zdaj v zvezi z ang. porazi – aktualen. Mislim, da bi bilo zdaj dobro udariti po njih. Toda važno je tole: ko boste to napravili, morate imeti v rokah podatke (Kakršnekoli!!!) o njihovem sodelovanju z okupatorji. … Angležem je treba dokazati, da ne pobijamo zato, ker so njihovi, ampak zato, ker so okupatorski« (AS 1483). Predlagal je nekaj imen tistih, ki so se mu zdeli primerni. 1. oktobra pa je pisal komandantu glavnega poveljstva partizanskih čet Ivanu Mačku, da je treba neusmiljeno uničevati »belo gardo« in naročil »duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove« (AS 1521).
