O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so, kot že rečeno, sodelovali primorski čedermaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla. Pa uporniške organizacije, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem.
Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistično gibanje TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in naj bi štelo okrog tri tisoč članov. TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami in jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugem. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojim geslom »SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU«, ki so ga potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB.
Uprli so se tudi najstniki in se združili v uporniško organizacijo Črni bratje
Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) zvemo tudi, da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog dva tisoč mož), ki je krenila v pomoč kraljevi vojski, a naj bi jo bili v Slunju (Bosna) ustaši ustavili in vrnili nazaj. Uprli so se, kot že rečeno, celo otroci, najstniki, in ustanovili tajno organizacijo Črni bratje, kar je 14-letni Mirko Brezavšček po dolgotrajnem mučenju v italijanskih zaporih plačal z življenjem (1931).
Kakšno je bilo tedaj razpoloženje med primorsko mladino, zlasti izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je morda najbolje prikazal pisatelj in psihiater Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal:
Pili in peli smo tam pri Košaku in govorili o pesmih na vsakem koraku. Dučeja kleli smo na vso moč, nad Evropo razbiti hoteli smo noč. Bežale so misli na vse oceane, a vračale vedno se v sredo Ljubljane, še bolj, na morje, na Kras. Glasno je bolečina zavpila iz nas. Kozarec je treščil ob tla Kosovel, s pestjo udaril po mizi, zaklel: »Pereat, pereat (umri, umri) življenja tiran, iz nas samih naj vstane upora orkan! A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal in »v nemi grozi šepetajo bori« je šepetal.
To veliko zgodbo o primorskem uporu lepo ponazarja tudi Gregorčičeva pesem.
Na bregu
Na bregu stojim in v morje strmim: pod mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje; do neba praši se megleni dim, v obraz mi brizgajo pene od skalne stene; a stena skalna ostane stalna, in jaz se na robu ne ganem, viharju kljubujem, ostanem! Ko v steno valovje, usode vihar, ob me se zaganja, duh se ponosni ne uklanja, ti streti me moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar.
Bridka usoda pripadnikov TIGR-a in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom
Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Zgodovinar Borut Rutar je v (neobjavljenem) nekrologu Karlu Kocjančiču ugotavljal (gl. Zbornik Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst, 2008), da se ni o TIGR-u »nikoli govorilo sproščeno in neobremenjeno. Živel je sicer v navidez zelo kultiviranem okolju: v redkih radijskih oddajah, v člankih TV 15, v redkih knjižnih in zgodovinskih izdajah itn., kar je, resnici na ljubo, spominjalo na rezervat«. Celovitih tigrovskih zgodb, tudi tistih med vojno in po njej, pa so se pisci »otepali v strahu, da ne bi povedali kaj neprijetnega«.
Vendar je po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije resnica o tem udarila z vso silo na dan. Komunistično vodstvo NOB je namreč TIGR kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot bomo videli v nadaljevanju, obravnavalo kot politično nazadnjaško meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih služb. Zato ga tudi ni povabilo v NOB, pač pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uničilo, med drugim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev. S tem je doseglo to, česar niti fašistom ni uspelo.
Veliko tigrovcev so komunisti likvidirali že med vojno
Naj nakažem le nekaj najbolj znanih primerov revolucionarnega nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Iz že navedene knjige Tatjane Rejec zvemo npr. za medvojne zahrbtne likvidacije vodilnih tigrovcev s strani Udbe: Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, za dolgoletno mrcvarjenje vodilnega tigrovca Alberta Rejca, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih ter za povojna množična zasliševanja tigrovcev, ko je bilo npr. v enem samem poletju zaslišanih okrog sto tigrovcev samo na Ilirskobistriškem in Goriškem.
Znani so primeri povojnih likvidacij, npr. Franca Pelicona, brata dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona, aprila 1949, »zgolj zato, ker je bil tigrovec« (Svobodna misel, 14. 9. 2007), ugrabitev in likvidacija vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015), ugrabitev ter likvidacija primorskih domoljubov dr. Andreja Uršiča (Slovenec, 24. 4. 1995) in za njim še Ferda Kalina ter aretacija znanega tigrovca Vladimirja Manjkoča in njegova deportacija na Goli otrok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009).
Posebej zgovorna je tudi nedavna ugotovitev v oddaji Pričevalci, da naj bi namreč tigrovce na Mali gori nad Ribnico leta 1941 izdal komunist Filip Tekavec. V napadu, ki je sledil izdaji, je bil ubit vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ne pa nesrečen vaški revež, kot je trdila lažna uradna propaganda. Da ne omenjam posebej zahrbtne, medvojne in povojne udbovke likvidacije 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci.
Revolucionarji so večkrat lastne zločine pripisali nasprotni strani
Pod udar revolucionarne pesti so prišli tudi čedermaci. Iz knjige mag. Renata Podberšiča ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945 (Novi glas, 14. 6. 2012) npr. zvemo, da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in ožje Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi sedem duhovnikov in bogoslovcev. Po podatkih medijev (Družina.si, 9. 12. 2007) bi naj bilo po vojni aretiranih, obsojenih in zadržanih v zaporu, ne da bi bili obsojeni, okrog 20 čedermacev. Iz intervjuja s škofom Metodom Pirihom (Siol.net, 28. 10. 2008) pa smo lahko zvedeli, da so primorski čedermaci po vojni prebili v zaporih skupaj 82 let.
Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, 2020) pa nam je ravnokar osvetlila revolucionarno nasilje na Idrijskem in Cerkljanskem. O revolucionarnem nasilju v Istri, na Tržaškem, Postojnsko-Bistriškem, Tolminskem in drugje po Primorskem je bilo mogoče v tisku zaslediti posamezne zapise, ni mi pa znano, da bi bila opravljena celovita raziskava o tem. Tržaški novinar Martin Brecelj je npr. v svoji knjigi Anatomija nekega zločina (Mladika, Trst, 2006) dokazal, da je bil umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1994 delo partizanske Varnostno obveščevalne službe (VOS), ne pa protikomunistične strani, kot je to trdila lažna rdeča propaganda.
Partiji ni bilo všeč, da se je organizacija bližala OF, pa so jo razbili
Iz Brecljeve knjige zvemo (Reporter, 21. 11. 2016), da je partija razbila tudi »tajno protifašistično Krščansko socialno organizacijo, kar ni uspelo niti fašistom, in to prav zato, ker se je bližala Osvobodilni fronti (OF)«. Iz tega lahko sklepamo, da je bila partiji na poti sleherna organizacija in posameznik, kdorkoli bi lahko ogrožal njen monopol. Joža Vilfan, takratni podpredsednik POOF za Primorsko, je zapisal, da jih »moramo napasti z vso vehemenco … in razgnati vso skupino«. Tudi Boris Kidrič je dejal, da mora osvobodilno gibanje ostati »v zanesljivih in nekolebljivih rokah«, zato je treba »čistiti sredinske elemente«. Pred nedavnim je Primorska skoraj obnemela, ko je bila prav tako v oddaji Pričevalci dokončno potrjena že dolgo časa prisotna slutnja, da je bil tudi Janko Premrl Vojko, ikona primorskega uporništva, žrtev zločinske rdeče roke.
Partiji TIGR ni bil všeč, ker ni bil zavestna politična akcija
Sicer pa nam je partija svoj odnos do TIGR-a javno demonstrirala še dobro desetletje po vojni na seji CK ZKS 13. 6. 1958, ko je obravnavala zahteve nekaterih preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, po proučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. Na seji so namreč padale po TIGR-u sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavesta politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa da »se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in da »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).
To se je tudi dogajalo, kot so dokazali številni seznami povojnih zasliševanj tigrovcev, ki jih je odkrila Tatjana Rejec v arhivih Udbe ter je o njih spregovoril tudi preživeli tigrovec Anton Rutar. Po podatkih iz medijev so bila nekaterim padlim tigrovcem v prejšnjem režimu postavljena spominska znamenja, vendar na njih ni bilo navedbe, da gre za tigrovce, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu v Tolminu, postavljene šele leta 1985. Tudi v Bazovici, svetišču tigrovstva, ni sledu o TIGR-u. In Maksa Rejca je povrhu vsega odvetniška zbornica leta 1968 v avli sodne palače v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko ploščo med svoje člane, žrtve fašizma, s čimer je bila s to lažjo onečaščena hiša, ki naj bi bila svetišče resnice in pravice in tako naprej brez konca.
Spomenka Hribar je občudovala tigrovce
O veličini tigrovskega upora, njegovem potiskanju v pozabo in o nasilju in zločinih, storjenih nad tigrovci, je Spomenka Hribar napisala sledeče občutene besede (Primorski rodoljub, junij 2005):
»Odkar vem za TIGR, me navdušuje. Čutim globoko spoštovanje do teh neverjetno modrih – in kako naj rečem drugače – humanih upornikov. Njihova odločitev, da bodo rušili vzgojne ustanove, šole, vrtce, pa da ne bodo ubijali ljudi, tudi tistih ne, ki te hočejo zanikati vsak dan sproti, je največja etična odločitev in dostojanstvena drža, ki jo je sploh (bilo) mogoče zavzeti nasproti potujčevalcem … Tigrovci sovražnikov niso ubijali, še manj svojih rojakov … Niso hoteli zanetiti državljanskega spopada … Ob vsem tem pa niso samo rušili šole in vrtce, ampak so vzpostavili celo mrežo izobraževanja po družinah, tudi to je nekaj edinstvenega v odporniškem gibanju. Kakšna skrb za materin jezik, za ohranitev svoje narodnosti! Menim, da ostala Slovenija o tem vse premalo ve, in še posebej to premalo ceni …«
V tem spopadu nikakor ni šlo brez sile
»Tigrovci so bili tisti, ki so šli prvi v gozd, pripravljeni na oborožen boj. In to je bilo z njimi narobe! Kajti tisti (komunisti namreč, op. avt.), ki je hotel imeti za vse večne čase prav, je moral imeti prav ne le danes, da bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi včeraj. Zato ni mogoče, da bi kdo drug prej začel boj zoper okupatorja. Če pa ga je začel, toliko slabše zanj … Tako in zato – zaradi principa avantgardnosti – je bil TIGR desetletja po vojni zamolčan. Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR … Koliko laže bi nam bilo danes, če bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da kidamo grehe preteklosti. In tega ni in ni konec! Še huje je, zločini, ki sta jih naredili jugoslovanska vojska in (komunistična) politika, padajo po hrbtu tigrovcev, in še več, Primorcev sploh. Popolnoma neupravičeno, popolnoma krivično!«
Vir: Mladika
