“Slovenci smo na nedavnih lokalnih volitvah izvolili vrsto županov, ki so v sodnih postopkih. Nekateri so bili celo pravnomočno obsojeni. Ob tem, ko se kar naprej zaklinjamo, da je boj proti korupciji ena od prioritetnih nalog države, je neverjetno, da toliko volivcev podpre prav kandidate, ki so mojstri raznovrstnega trgovanja pod mizo.”
Renata Salecl, filozofinja
(Delo, 2014)
Tik pred zadnjimi občinskimi volitvami sem na javni televiziji, po naključju, opazila soočenje kandidatov za župana slovenske prestolnice. Med armado so bili le trije, morda štirje, ki sem jih poznala po imenu, in dva, za katera sem vsaj približno vedela, za kaj se zavzemata. Ostali so mi bili neznani. Celo odbijajoči. Retorična artikulacija je spominjala na slab predizbor za nastop na Evroviziji. Cirkus, torej. Po cca 15 minutah predvolilne smešnice sem televizor ugasnila. Škoda časa in živcev za traparije. Manj ko vem, lepše živim. Ne počutim se neumno, ker ne poznam najnovejših tračev, ki krožijo po kuloarjih. Žal, ne morejo mi povedati več ničesar novega – v Sloveniji se nikoli nič ne spremeni. Morda se le malo obrne, pa še to je že kičasto velikodušni opis našega okolja zadnjih dveh desetletij.
Pred časom sem na nekem televizijskem kanalu naletela na dokumentarec o grozljivem režimu Rdečih Kmerov, ki je bil v 70 letih minulega stoletja uničujoč za Kambodžo. V filmu so med drugim soočili sorodnike umorjenih – teh je bilo cca 2 milijona – in enega od izvrševalcev genocida. Bilo je ganljivo. Strahotno ganljivo. Tako sorodniki žrtev, ki so zastavljali vprašanja o podrobnostih dogajanja, kot akter izvajanja genocida, ki je večinoma odgovarjal, da je le izpolnjeval ukaze nadrejenih, so imeli solzne oči. Ko so slednjega vprašali, ali držijo navedbe, da so Rdeči Kmeri dojenčke pobijali tako, da so z njihovimi telesci čim močneje tolkli ob drevesa, je z drhtečim glasom odgovoril, da sam tega konkretno ni videl, da pa je možno, da so počeli tudi to. Vprašanje so ponovili: je možno, da so počeli tudi to? Odgovor se je ponovil: ja. Zopet sem ugasnila televizor. Resničnost je pogosto tako prekleto grda. Pomislite: ko jeste še napol krvavi zrezek, v resnici nočete vedeti, kako je bila žival, ki jo žvečite, zaklana? Ne, nočete. Marsičesa nočete vedeti. Nevednost torej ni vedno enaka neumnosti. Lahko je namerna. In kot taka predstavlja beg v varno zavetje nekega lepšega sveta, za katerega, kljub vsemu, vsaj jaz, še vedno idealistično verjamem. Je mogoč. Nekoč. Nekje. Magari v drugi dimenziji. V Sloveniji? Hm, ne.
Občinskih volitev se nisem udeležila. Moje vabilo k udeležbi je romalo v koš za smeti. Zagovorniki obvezne udeležbe volitev se očitno ne zavedajo, da bi bila zakonsko zaukazana udeležba že a priori v nasprotju z osnovnim načelom demokracije, torej: pravico do svobodne izbire. Taisti fanatiki tudi trdijo, da mi, ki ne volimo, izgubimo pravico do kritiziranja, a sama (humorno) menim nasprotno: ravno vi, ki volite, se nimate kaj pritoževati, saj ste vendar vi odgovorni za oblast, ki je takšna kot pač je. Vi volite te pajace. Vi poslušate njihove laži, vi jim nasedate. Sama jih preslišim. Ignoranca je najelegantnejša stopnja prezira.
Če se za nekaj odstavkov osredotočim na Ljubljano, kjer živim … tudi tokrat volitve niso prinesle nobenih sprememb. Zoran Janković ostaja (večni) župan. Razumljivo, čeprav nerazumno. Večkrat sem zapisala, da so Slovenci blagoslovljeni s spominom zlate ribice: traja par sekund in potem … konec! Vsi grehi so pozabljeni. Namerno? Nenamerno? Zaradi neumnosti, nenačitanosti ali obče nerazgledanosti? Ali načrtne nevednosti? Poznam kopico ljudi, ki vedno pravijo, da vedo, da tudi Janković “krade”, ker v Sloveniji itak vsi “kradejo”, a razlika med njim in drugimi naj bi bila v tem, da on ta čas, ko “krade” zase, hkrati naredi še kaj za nas. Ti ljudje vedno volijo Jankovića. Vem, neumno. Poznam pa kopico ljudi, ki se jim ob dogajanju v glavnem mestu (in državi nasploh) obrača želodec in se na vse kriplje izogibajo branju časopisov in spremljanju poročil. Ti ljudje ne volijo. Saj poznate tisto (anarhistično) parolo: če bi volitve lahko kar koli spremenile, bi bile prepovedane. Se strinjam, priznam.
Po poročanju bolje obveščenih je imela ljubljanska občina leta 2006, ko se je na županski položaj zavihtel Janković, nekaj čez 50 milijonov eur dolga. Konec lanskega decembra je dolg znašal že 123 milijonov eur. Da v mestu ni bilo nobenih izboljšav, gospodu resda ne moremo očitati. Zaprtje mestnega jedra za avtomobile, polepšanje Tivolija in nekaterih drugih parkov ter podobne malenkosti so bile postorjene, a to so drobtinice. Vem, da bo župan zdaj dobil naval ošpic, a tudi Hitler je imel orjaške načrte kako polepšati mesta z novimi mostovi, muzeji, parki in podobnimi rečmi. Zato je v svoj krog zvabil arhitekturnega genija Alberta Speera. Skozi zgodovino smo videli že nešteto podobnih kozmetičnih popravkov. Vidimo jih tudi danes. Če jih nočemo videti, jih pa čutimo. So kot nadležne drobtinice, ki ob rezanju kruha padejo s pulta, nakar stopimo na njih in zarobantimo, joj, no, spet te presnete drobtinice! Podobno je menda godrnjal hudobni Josef Fritzl, ko je nosil drobtinice hrane svoji “drugi” družinici v klet, ki je trpela in hirala pod težkim ključem. Si je gospod župan ob tem stavku že zariplo odkašljal? Megalomanski projekti v Ljubljani so obstali. Stožice? Čudno zgledajo. Kot eksperiment Dragana Živadinova sredi zanemarjene njive. Finančno ozadje je katastrofično. Zavedanje, da je eden od gradbenih podizvajalcev tega “vesoljskega” športnega kompleksa storil samomor, ker – zaradi neplačanega dela! – več ni našel rešitve iz dolgov, pa je srh zbujajoče. Smo sploh še ljudje? Ne gre za subjektivno ali objektivno odgovornost … je Janković potočil solzico? Ne vem. Morda. Tudi tisti ostareli Rdeči Kmer je imel solzne oči. In, konec koncev, kdo ve, morda je tudi Fritzl potočil vsaj kakšno solzico, ko je sežgal trupelce po rojstvu umrlega novorojenčka, lastnega otroka, iz incestuoznega razmerja s hčerko Elisabeth.
Vse je tako prepleteno, da je Ljubljana ena sama velika družina. Njegova. Jankovićeva. Mi, prebivalci, smo tista druga družina, v kleti. Le kaj bodo povprečnemu Ljubljančanu – ki živi v še vedno predrago najetem stanovanju in ponižno, ne, ponižano (!) čaka na paket Karitas, da lahko preživi do konca meseca in to kljub temu, da ima službo – mostovi, s katerimi se gospod rad pohvali češ, kako so okrasili že itak menda najlepše mesto na svetu? Naj se sredi noči, ko ga nihče ne vidi – Ljubljana ponoči pač ne diha – vrže v reko? Njegovo gnijoče truplo pa naj izvlečejo nekje na obnovljeni Špici? O, čakajte, čakajte, mar ni župan pred leti napovedal, da se bomo lahko kmalu v Ljubljanici tudi kopali in jo tako prečistili, da bo celo pitna? Ko je s cmokom v grlu sam popil kozarec prečiščene Ljubljanice, je mene še najbolj spominjal na tistega japonskega poslanca, ki je po uničujočem potresu ves bled popil kozarec dekontaminirane vode iz Fukušime. Priseben človek v Ljubljanico ne bo pomočil niti noge, kaj šele, da bi se okopal. Že omenjenih samomorilcev in pijanih (britanskih) turistov, ki so radi nagi poskakali v to onesnaženo zeleno mlakužo, ne jemljem v obzir.
In … se spomnite, kako se je Janković z vsemi štirimi trudil, da bi Ljubljano “polepšal” še s Titovo ulico in to kljub temu, da dandanes že vemo, da je bil dosmrtni jugoslovanski predsednik eden najokrutnejših diktatorjev v svetovni zgodovini. Psihično motenim klavcem iz Kočevskega Roga je kot nagrado za divjaštvo nad številnimi nedolžnimi civilisti podelil celo počitnice na Bledu. Tam se je spočila tudi Titova tesna sodelavka Milka Planinc, okrog ust še vsa krvava, ker je pila človeško kri, po škornjih pa še vedno prekrita z belo-rožnato sluzjo, ostanki človeških možganov, po katerih je gazila. Več pa ne vem. Nehala sem brati podrobnosti posameznih pričevanj. Postalo mi je slabo od realnosti. Nevednost vseeno nekako pomirja, razumete? Kaj pa župan? Mar vsega tega iz naše strašne zgodovine ne ve? On bi moral vedeti, že po službeni dolžnosti, saj je vendar malikovalec morilca Tita. On se ne sme umakniti v nevednost. Neumnosti pa mu najbrž niti z žeblji ne bi mogli izbiti iz glave.
Zoper Jankovića je vloženih toliko kazenskih ovadb, da jih več ni vredno naštevati. Povezave z obtoženimi lopovi kot sta, denimo, lobist Franci Zavrl in ljubitelj kmetovanja, farmacije ter zavarovalništva Marko Jaklič, mu prav tako niso v prid. Slovenska sodišča sicer niso vredna niti slabo kuhane kisle repe – po eni strani zaradi že večkrat omenjene intelektualne podhranjenosti, po drugi strani pa zaradi skorumpiranosti –, je vseeno treba priznati, da posamezni, redki, sodniki delo opravljajo pošteno. Dolga leta obsojanja kurjih tatov so končno pripeljala do svetih krav. Žal se procesi odvijajo prepočasi, pogosto netransparentno, premeteni odvetniki pa z medijskim cirkusom zlahka zmedejo naivni in neumni narod. A vse kaže, da bo Dob čez nekaj časa prestolnica Slovenije. Grozno. No, tudi komično. Predstavljajte si, kako bo tam Igor Lah razstavil zbirko Mušičevih umetnin? Bine Kordež pa predaval o menedžerskih prevzemih? Ta čas, ko bo Zavrl med pazniki lobiral za črtico ali dve. Hočete še kakšen dokaz, da je nevednost marsikdaj pravzaprav še najčudovitejša reč, ki si jo posameznik lahko privošči? Dobro, v demokraciji je pravica tudi neumnost, a s tem se ni ravno za hvaliti.
Sicer pa je že Churchill dejal, da zgolj pet minutk pogovora s povprečnim volivcem zadošča za ugotovitev, da je demokracija najslabši možni sistem za človeštvo, pa čeprav boljšega zaenkrat še ne poznamo. Mar niso ravno zadnje slovenske lokalne volitve idealna potrditev besed tega modrega moža? Vem, da Janković nima veliko smisla za humor – tega je Bog podaril le inteligentnim – a naj pričujoči sestavek vseeno zaključim z mislijo, ki jo je že davno izrekel Nikita Hruščov: “Politiki so povsod enaki. Obljubljajo, da bo most tudi tam, kjer ni reke.”
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.