Tak je naslov ob anketi Dela, ki je bila opravljena zaradi obtoževanja dveh novinark in objavljena v istem časniku 18. 4. 2016.
Na prvi strani Dela, 31. 3. 2016, je gospod Ali Žerdin, ob pozitivni oceni dela Ustavnega sodišča za leto 2015 zapisal, da se mora sodišče zavedati, da je obstoj kritične javnosti prvi pogoj načela delitve oblasti.
Ima prav. Tega bi se moralo najprej zavedati vodstvo RTV Slovenije in uredništvo časopisa Delo, kot dveh osrednjih „neodvisnih“ medijskih hiš, ki v veliki meri ustvarjata mnenje javnosti. Prišel je čas, ko je treba napraviti analizo poročanja in komentarjev obeh zavodov in njunih novinarjev in s tem tudi njune poštenosti oziroma profesionalnega odnosa do javnosti. Za primerjavo jemljem definicijo profesionalnosti za področje zdravstva, ki je natančno opredeljena in ob medsebojnem spoštovanju, znanju in, da ne naštevam vsega, med drugim zahteva popolno poštenost do javnosti. Ne bom komentiral, kje smo v Sloveniji v tem pogledu, lahko zapišem, da zelo zaostajamo za svetom. Poštenost do javnosti je predpogoj, da se lahko zdravniškemu cehu da pooblastilo za nadzor nad njihovim lastnim delom. Tudi od medijev in novinarjev, ki delujejo z javnimi sredstvi, v javnem interesu in ki sami sebe imenujejo četrta veja oblasti, človek pričakuje poštenost. Ko sem bil mlad zdravnik, so me učili, da je oblast oziroma višji položaj v družbi predvsem velika obveznost. Kje so v pogledu poštenost, kot obveze do javnosti naši neodvisni mediji lahko presodi vsak sam. Mnogokratna osnovi skritega vira objavijo polresnice, celo neresnice, očrnijo človeka, ki naj bi si, po njihovem, potem iskal pravico na sodišču. Ali ni to izprijena logika?
Ob tem zelo radi moralizirajo o današnjem načinu življenja, o pokvarjenosti ljudi, politikov, pri čemer pa pozabljajo, da sami s svojim načinom dela, največ prispevajo, da postaja sodobna družba vse bolj površna, brez etike, vrednot in nestrpna. To ni logika samo naših novinarjev, enak način dela je uveljavljen povsod. Res pa je, da v svetu medij, ki nekomu napravi krivico oziroma škodo, plača veliko odškodnino in mnogokrat tudi preneha delovati.
Mediji se ob kakršni koli, tudi upravičeni kritiki sklicujejo na avtonomijo delovanja. Pri tem si sami postavljajo kriterije, kaj je prav in kaj ne in bog ne daj, da bi si kdo dovolil kakršno koli kritiko na račun njihovega dela. V pogledu neodvisnega, korektnega in v vseh pogledih uravnoteženega poročanja, komentiranja, se nam zaplete pri naši javnih medijih, ki bi morali praviloma biti povsem uravnoteženi. Pri obeh naših osrednjih medijih imamo opravka z neuravnoteženostjo. Res je, da so pri posameznih, včasih nepomembnih zadevah, tako na RTV SLO kot tudi v Delu narejeni koraki v smeri uravnoteženega, neodvisnega poročanja (v obliki različnih sodelujočih v pogovornih in kontaktnih oddajah, včasih komentarjih, objavljanju pisem bralcev itd). Pri velikem številu pomembnih zadev pa si novinarji in uredništva v svoje roke vzamejo pravico o čem in kako bodo informirali gledalce oziroma bralce in kaj bo voditelj dovolil sodelujočemu gostu.
Ob tem se ne zavedajo enake odgovornosti do javnosti, kot jo ima vsak posameznik. Še več, včasih postanejo lahko celo agresivni. Tako se je nekaj povsem nesprejemljivega zgodilo voditeljici odmevov, gospe Gobec, ko predsedniku programskega sveta RTV SLO gospodu dr Štularju praktično ni hotela dovoliti, da bi tvit gospoda Janše osvetlil v širšem kontekstu. Želela, ne hotela, je gosta prisiliti, da bi razmišljal in govoril le o tistem, kar si je zamislila ona, torej v smeri brezkompromisne obsodbe tvita in nič drugega. Ob tem je treba poudariti, da je bil gost kritičen do sporočila v tvitu, želel pa je vsebino twita prikazati v širšem kontekstu nekaterih nespodobnih objav novinark o predsedniku SDS. To se je zdelo voditeljici povsem odveč. V konkretnem primeru, bi kljub vsemu, ob obsodbi tvita bilo potrebno poznati tudi ozadja. Poslušalci oziroma gledalci bi smeli po mnenju voditeljice Odmevov ali mnenju urednika, slišati le tisto, kar so določili sami? V zvezi z tistim, kar je hotel razložiti gospod dr Štular so nam v nadaljevanju novinarji sporočali, da oni lahko poročajo kar presodijo, da je potrebno, mi pa naj si, če nam kaj ni prav, pomagamo kot želimo, lahko tudi prek sodišča. Kaj pa mislijo, da so?
Vedno in povsod so pomembna ozadja, okoliščine, vzroki in šele ob poznavanju celote, si lahko nekdo ustvari mnenje. Celo sodišča upoštevajo olajševalne okoliščine! Vprašanje za javnost je ali verjame, da nam t.i. neodvisni mediji, kot sta RTV SLO in Delo, posredujejo politično in tudi v vseh drugih pogledih, neobremenjene informacije? Ob tem mi je popolnoma razumljivo, da mora novinar, če želi biti angažiran in ustvarjalen, v komentar vgraditi svoj in s svojim znanjem in prepričanjem obogaten pogled na dogodek. To je razlog, da je nemogoče in nesmiselno govoriti o nevtralnem komentarju. In kako torej zagotoviti, ustvariti pogoje, da bo medij deloval neodvisno in da bo javnost ali posameznik dobil nepristransko informacijo? Kot prvo bi morali v svojem poročanju ločiti poročilo od komentarja, pri čemer je jasno, da bodo komentarji različni, odvisni od pripadnosti novinarja ali medija politični opciji, svetovno nazorskemu pogledu na življenje in interesov tistega, ki medij financira.
Ker imamo na tem področju pri „neodvisnih medijih“ težave, bi bilo primerno, da bi v teh sedaj t.i. neodvisnih medijih zagotovili različne komentarje. Na ta način bi lahko govorili o dobrih možnostih informiranja javnosti in posledično tudi o možnostih za kritično javnost. Povsem jasno je, da bodo ljudje, kljub zapisanemu razmišljali različno, najprej glede na njihov interes, na lastno poznavanje problematike in tudi glede na njihov svetovni nazor. Kot državljan Slovenije in tudi na osnovi lastnih izkušenj z nekaterimi novinarji pri Delu in RTV SLO, torej novinarji t. i. neodvisnih medijev, trdim, da javnost mnogokrat ni informirana objektivno. Nasprotno, menim, da je javnost velikokrat dezinformirana. To najbrž ve tudi gospod Ali Žerdin. Žal je veliko ljudi prepričanih, da so informacije, ki jih posredujejo osrednji mediji, vedno verodostojne! Temu seveda ni tako. Kot primer nad katerim sem se kot zdravnik zgražal in pri tem ne zahajam v politiko, naj navedem številne „alternativne zdravilske“ oddaje, reklame, tudi v osrednjih medijih.
Očitno je, da denar in senzacionalizem vse bolj obvladuje medije. Začelo se je pred leti, ko je novinarka RTV LJ v osrednjem nedeljskem terminu, v oddaji Zdravo, predstavljala zdravilca iz Škofje Loke. Slednji, soboslikar po poklicu „naj bi zdravil“, tako je bilo prikazano, mladenko na invalidskem vozičku po hudi poškodbi hrbtenice. Pri tem ni bilo govora o učinkih in možnih rezultatih tega zdravljenja. Ali si predstavljate učinek takega prikaza na nacionalni TV na običajnega, morda še slabo izobraženega gledalca? Skrajno neodgovorno in to na nacionalni TV! Mnogo tega in še več je v medijih danes. Če se vrnem h komentarjem in seznanjenosti javnosti s pomembnimi, tudi političnimi zadevami, menim, da so komentarji stvar odgovornosti, časti, profesionalnosti posameznega novinarja in uredništva. Nacionalni neodvisni medij bi moral poskrbeti za to, da bi bili komentarji vsebinski, ostri, vendar z različnih strani! To se ne dogaja, tega ni. In tako smo pred vprašljivo informiranostjo javnosti, ki jo gospod Ali Žerdin postavlja v ospredje, kot pomemben člen pri delitvi oblasti.
