Praznujemo trideset let od čudovitega dejanja – plebiscit o samostojnosti. Imamo samostojno državo, ni se pa nam uspelo osamosvojiti iz objema mogočne partije, ki je imela (in še ima) mogočen vpliv nad nami, tako kot posestniški starši nad svojimi otroki.
Spopad med nasledniki partije in ljudstvom, katerega del se želi osamosvojiti tudi za tiste, ki zaradi trenutnega ugodja, ki jim ga omogoča še vedno vsemogočna partija s socialnimi bombončki (z našim denarjem), je vedno bolj brezobziren. Komunisti so pri tem neusmiljeni in je žrtve ne zanimajo. Še huje. Več ko je žrtev, bolje je zanjo: tako kot so počeli med revolucijo in krvavo rihto po njej.
Upravičeno nas je lahko strah, da se nam revolucionarna krvava rihta ne ponovi. Njihov besednjak je strašljiv.
V vojnah so bile in so še vedno najemne vojske in propaganda
V zgodovini je bilo veliko vojn. Praktično je zgodovina en sam niz konfliktov med posameznimi državami, skupinami držav (zvez) ali konkurenčnih si političnih skupin znotraj držav. Najpogosteje so se izvajali z oboroženim nasiljem. Za izvajanje vojnih operacij, še posebej pa za nasilno ravnanje s civilnim prebivalstvom so bili (in so še) najeti poklicni vojaki. To so oborožene formacije, ki jih za denar najamejo v spopade vključene strani. Ker pri njih za sodelovanje v spopadih ni ideološkega razloga (domoljubje, verski fanatizem, ideologija), najemniki lahko v spopadu zamenjajo strani (za tistega, ki ponudi več). Ključni pojem je torej plačilo za storitve, kar je lahko izvedeno neposredno z denarjem ali pa s prostim plenjenjem. To je bilo v zgodovini zelo pogosto. Zelo znani so primeri iz italijanskih vojn (npr.: Sir John Hawkwood, 1323–1394) ali iz 30-letne vojne (več o najemniških vojskah).
Ni pa oborožena sila edino sredstvo za dosego zmage med stranema v konfliktu. Zelo pomembno sredstvo je tudi propaganda[1] oz. agresivno pošiljanje sporočil, ki poveličujejo naše in blatijo nenaše v konfliktu. V času pred tiskom se je to izvajalo predvsem s pomočjo govoric, s pripovedovanjem svojim o grozotah, ki jih izvajajo nasprotniki, in s tem ustvarjanjem groze (strahu) pred sovražnikom in močnega sovraštva do nasprotnika. Z izumom tiska se je to nadgradilo z letaki (npr. angleška državljanska vojna 1642–1651), izdajanjem brošur, tiskom ipd. Tudi tu lahko hitro prepoznamo plačance, ki za denar ali pa druge usluge ponudijo svoje storitve eni (ali celo obema) stranema v spopadu. Mediji lahko zaradi svojih finančnih koristi celo sprožijo oborožene spopade (npr. med ZDA in Španijo za Kubo 1998 leta – Hearst, več).
Mediji prevzemajo vlogo najemniških vojska
Zdaj je poseben čas. Klasični mediji se zaradi konkurence globalnega informacijskega spleta borijo za obstoj. Zato uporabljajo vsa sredstva. Prodajajo se za preživetje najboljšemu ponudniku. Slovenski klasični mediji (dnevniki in revialni tisk) so bili pokupljeni s strani komunističnih tajkunov. To so osebe, neposredno povezane z nekdanjo Udbo (ali ste vsi prepričani, da več ne obstaja?), katere glavni namen je (bilo) ščitenje komunističnih veljakov.
Čeprav so jih polna usta boja proti kapitalizmu, so v resnici plačanci levičarskih kapitalistov, katerim so ideali levičarskega boja samo fasada. Delavci in ljudstvo jim ne pomenijo nič drugega kot sredstvo za plenjenje.
Najvplivnejši medij je televizija. RTV so zaplenili s pomočjo zakonodaje, ki jim daje večino v organu, ki se imenuje Programski svet RTV. Praktično brez možnosti vpliva nelevičarjev trošijo davkoplačevalski denar (obvezni prispevek je davek) za širjenje sovraštva do vsega, kar ne izhaja iz nekdanje komunistične partije, in hvaljenje naših oz. s tišino, kadar se dogajajo neumnosti pri naših, kar je vedno bolj pogosto. Nosilci komunističnega pola so zaradi izrazite negativne selekcije četrtorazredni politikanti in akademiki brez hrbtenice. Pa ne zopet ponavljati prežvečenega, da je samo Janez Janša resničen komunist. Vsi tisti, ki govorijo o ideoloških temah, kadar je beseda o zločinih komunizma, so v resnici ideološko enaki tistim, ki so te zločine izvajali.
Zločine so izvajali komunisti. Tudi tisti, ki te zločine in zločince zanikajo ali celo zagovarjajo (oz. prepovedujejo njihovo omembo), so v resnici komunisti, pa če imajo partijsko knjižico ali ne.
Najemni mediji brezobzirno napadajo nasprotnike svojih plačnikov
Zasebni Proplus (A kanal in Pop TV) so kupili s tem, da so jim zagotovili mesečno rento s strani vseh, ki imamo priključek na ponudnike kabelske storitev (TV, internet), ter veličasten oglaševalski paket državnih in tajkunskih partijskih podjetnikov. So klasični plačanci in tako tudi ravnajo. So brezobzirni in jih žrtve sploh ne zanimajo. Oba medijska monopolista skupaj s tajkunskimi tiskanimi in spletnimi mediji organizirata napade na vlado Janeza Janše. On ni tak bav bav zanje, je samo priročen strelovod tako kot Debelinko v Prašičji farmi. Oni pač sedaj ne vladajo absolutno, čeprav imajo v rokah še zmeraj praktično vse ključne podsisteme družbe. Poleg napadov v samih medijih na informativnih (in ne samo informativnih) programih podobno kot Hearst organizirajo trpeče ljudstvo, da javno protestira proti strahovladi vlade Janeza Janše. Jaz sicer menim, da je to legitimno izvoljena vlada RS, ne nekakšna hunta kot Madurova v Venezueli.
Ker drugi nimamo denarja, da bi medije kupili, smo v nezavidljivem položaju. Kaže, kot da smo obskurna manjšina manj inteligentnih, zarukanih kmetavzov, ki nas povsem upravičeno nazaj na podeželje pošiljajo celo pred nedavnim priseljeni kriminalci.
Pojdimo na volitve in stopimo skupaj, da pokažemo, da obstajamo
Kaj pa lahko storimo? Najprej s prihodom na volišča, kjer skušamo voliti z razumom, ne po diktatu levičarjev (pogost je še ukoreninjen strah, povzročen s terorjem med socializmom). Smešno se mi zdi, ko levičarski aktivisti (npr. v kvizu Vem) pozivajo, da naj uporabljamo razum, ker so prepričani, da je razumen človek lahko samo levičar. Na drugo pa me je spomnil prijatelj, ki je malce resigniran predlagal, da je treba organizirati večstotisočglavo množico vseh, ki imamo dosti komunizma v Sloveniji.
Dajmo, tisti Ljubljančani, ki ne pristajate na to, da vas izganjajo iz lastnega mesta, in vsi tisti Slovenci, ki nam ni vseeno, zberimo se po koncu epidemije in pokažimo, da še obstajamo in da nas je mnogo več, kot pa si predstavljajo vladajoči levi intelektualci.
Zahtevajmo konec komunizma in demokracijo, kakršno si kot narod po skorajda 80-letni fizični in mentalni tiraniji, ki jo izvajajo komunisti, zaslužimo.
Opozorimo zavedeno mladino, da je svet, ki nam ga kažejo levičarji prek monopolnih medijev, zlagan in za vse nas, tudi tiste, ki sedaj verjamejo levičarjem, dolgoročno škodljiv. Naredimo to za prihodnost v spoštovanju do preteklosti.
[1] Izraz izvira iz latinščine[1] in je bil izpeljan iz imena leta 1622 ustanovljene Kongregacije za evangelizacijo narodov znotraj Rimskokatoliške cerkve, s tedanjim imenom Sacra Congregatio de Propaganda Fide. Namen kongregacije je bil sprva širjenje katoliške vere v nekatoliških deželah. Kongregacijo so tedaj na kratko imenovali le Propaganda. Po letu 1790 se je izraz beseda propaganda začela uporabljati tudi za prepričevanje v krogih zunaj Cerkve. V sodobnem pomenu se je izraz udomačil sredi 19. stoletja, ko so propagando kot sredstvo in način komunikacije ter manipulacije z javnostjo pričeli uporabljati (in tudi zlorabljati) v politične namene. Vir.: https://sl.wikipedia.org/wiki/Propaganda
