V zadnjih letih je proslava ob obletnici dražgoške bitke postala za slovensko javnost nekaj podobnega kot za časa nadškofa Rodeta slavnostna maša ob velikem šmarnu na Brezjah. Takrat je javnost, še zlasti nadškofu in Cerkvi nenaklonjeni mediji, komaj čakala na novice o tem, kaj bo “Rode spet povedal”. Pogosto so že v dneh pred slovesnostjo napovedovali in ugibali, kakšne pikantnosti nam bo naklonil nadškof. In priznati je treba, da ni nikoli razočaral, še zlasti ne tistih, ki ga že tako ali tako niso marali.
Podobno je s proslavo v Dražgošah, ki se je v zadnjih letih profilirala kot osrednji ideološko politični dogodek levice. Ta je na njem, še zlasti v očeh nasprotne strani, postavljala temelje svoje prihodnosti. Spomnimo se samo lanskoletne slavnostne govornice Katarine Kresal, ki je prav v tistih dneh, podprta s titulo Slovenke leta v reviji Obrazi, z vsemi topovi napovedala naskok na čelo levice. A se notranji ministrici ni izšlo, saj so njen pohod le nekaj tednov kasneje ustavili trije krvoločni štirinožci.
Veliko pričakovanje
Leto je naokrog, v državi, koaliciji in vladi je šlo iz slabega na slabše in že nekaj mesecev se govori, da levica išče rešitelja. In spet je tu dražgoška slovesnost, ki je letos vzbudila še posebej velika pričakovanja, ko se je razvedelo, da bo govornik sam nekdanji bivši predsednik države Milan Kučan. Pojavila so se ugibanja, kaj bo veliki mali mož oznanil tokrat. Pričakovanja so bila velika, seveda povezana z govoricami o morebitnih kandidatih za Pahorjevega naslednika – bo Kučan pripravil prostor za lastno kandidaturo ali pa bo povedal kaj lepega o Kardelju in njegovi rodbini?
A če Rode s svojimi pridigami ni nikoli razočaral niti privržencev, kaj šele nasprotnike, je nekdanji predsednik tokrat zatajil. Povedal ni namreč ničesar odmevnega, še najmanj pa kaj bombastičnega. In če so odmevi na Rodetove pridige nekoč še tedne polnili medijske strani ter na forumih dvigovali prah in vzbujali besno zmerjanje med privrženci obeh polov, so odmevi na Kučanov govor potihnili v nekaj dneh, če seveda odštejemo zapoznele principe Marka Crnkoviča, ki pa so zapozneli zgolj zato, ker Sobotna priloga pač izide le ob sobotah.
Rehabilitirana miš
Prvi del govora, posvečen boju za domovino, je kakor kakšen od hitov Zlatka Dobriča – za vsakogar nekaj: malo NOB, pa malo osamosvojitvene vojne, vse skupaj začinjeno s ščepcem Sovjetske zveze. V preostalem delu govora se Kučan posveti sedanjosti in trenutnemu, nič kaj optimističnemu vzdušju. A če je kdo pričakoval neposredno in ostro kritiko, morda celo napoved sprememb, pa četudi zgolj posredno, se je motil. Če se spomnimo Kučanovih ostrih ocen v preteklosti, še zlasti za časa Janševe vlade, je takšno umirjanje žoge v današnji krizi milo rečeno nenavadno, saj se ne glede na gospodarsko krizo z Lune vidi, da je koalicija že zdavnaj prišla na boben.
Kučan tako natrosi nekaj floskul o tem, da ni tako slabo, kot govorijo malodušni zlobni jeziki, da niso vsi politiki enaki (kar itak vemo), pa da so za slabe razmere krive vse dosedanje vlade (kar sicer deloma drži, a to še ne pomeni, da Pahorjeva vlada ne dela zanič), da je kriza uvožena (seveda, ampak zakaj so potem posledice pri nas hujše, kot v večini držav EU) in da so zanjo krivi trdoživi neoliberalci (itak). Sporoči nam še radostno vest, da “je tudi res, da je pri nas manj korupcije in umazanij, ki so spremljevalke teh procesov, kot v nekaterih drugih državah, ki so šle skozi enake pretrese socialnih in političnih sprememb kot mi“. Seveda pri tem ne navede nobenega primera in nobenega dokaza – ampak bo že držalo, če nekdanji predsednik trdi, da je res.
No, med trditvami so tudi bolj nevarne, kot denimo tale: “Še naprej bo merilo uspešnosti pehanje za gospodarsko rastjo ne glede na socialno, okoljsko in predvsem moralno ceno, ki jo je zanjo treba plačati.” Slišati je lepo, še zlasti solidarno čutečemu ušesu, a gospod nekdanji predsednik je očitno pozabil (če je seveda to sploh kdaj vedel), da je nekdanji režim propadel ravno zaradi tega, ker je bil solidaren s sredstvi, ki jih ni znal ustvariti – ali z drugimi besedami – gospodarska rast je tisti predpogoj, ki družbi sploh omogoča, da je socialno čuteča in solidarna. Težko je namreč biti solidaren, če nimaš kaj deliti. A rad verjamem, da nekdo, ki je bil vse življenje plačan iz proračuna, tega niti ne razume.
Skratka, na moje in mnogih razočaranje nekdanji predsednik ni s prstom pokazal na nikogar. Ne na povamiprjene tajkune (mnogi so seveda člani Foruma 21), ne na nesposobnega premierja in razglašeno koalicijo, ne na šepajočo pravno državo. Prav tako nam ni ponudil nikogar. Ponudil je le rehabilitacijo politike, karkoli naj to že pomeni. Politiki naj se nehajo boriti za oblast in naj združijo moči v obče dobro. Deja-vu, še ena floskula. Nekoč, v neki drugi državi, so politiki že združili moči v obče dobro. Pet desetletij združitve v obče dobro se je končalo v krvi do kolen.
Skratka, nič novega, vse že slišano. Zdi se, da nekdanjemu predsedniku ne gre kot po maslu. Nekaj obrabljenih fraz pač ne moremo primerjati z biseri, kot so “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan” ali krilatica o “sestopu z oblasti“. Mu je zmanjkalo navdiha? Ali pa dobrih piscev govorov?
Foto: Demokracija
