Čistilke, ki so čistile prostore javnega sektorja in ostale brez plač in prispevkov, je primer slabega ravnanja delodajalca, ki sta ga javnosti predstavila Dnevnik in Tednik-RTV. Jasno je bilo prikazano, kdo je podjetnik, ki je zadržal pokojninske prispevke čistilk.
»Pokojnina je pravica iz socialnega zavarovanja, za katero morajo biti tudi plačani prispevki. Obdobje, v katerem so bili prispevki zgolj obračunani, ne pa tudi plačani, pa se upošteva le v pokojninsko dobo«, je izjava vlade.
Marjan Papež, generalni direktor Zpiz-a pa pravi, da neplačani pokojninski prispevki za delavce v delovnem razmerju niso omembe vreden problem, saj zaposleni da niso oškodovani ter kaznivo dejanje delodajalcev zanj ni aktualno. Mediji pa že leta poročajo o tem problemu.
Predsednica Delovnega sodišča Ana Jaklič je jasno dejala: »Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi take delodajalce kaznovali, si ne bi še upali to početi.«
Tožilci niso dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike
Ko je bila Barbara Brezigar generalna državna tožilka, tožilci niso mogli preganjali delodajalcev, saj je tedaj kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino. Šele ustavno sodišče je popravilo zakon, ker je pomenil protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Po tem sklepu US je politika pričakovala obtožbe neplačnikov, kar je generalna državna tožilka čutila kot pritisk politike na tožilce. Zato jih je “zaščitila”. Menila je, da zaradi do tedaj veljavne zakonite prakse neplačevanja, tožilci niso dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike.
Žalostni so primeri delodajalcev v državni lasti, ki več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci zavrgli ovadbe prizadetih, češ da prispevki niso »plačilo« za delo, ampak je to le neto plača, zato delojemalci niso oškodovani. Tožilci niso uspeli neplačniku dokazali naklepa.
Vplivni slovenski ekonomisti neplačevanje prispevkov vidijo kot »posojilo države« podjetjem z likvidnostnimi težavami. Takemu mišljenju že desetletja sledi vsa politika. Krivično, saj zaposleni vendar z delom zasluži tudi prispevke za svojo pokojnino. Politika pa dopušča, da se lastnik podjetja samovoljno kreditira s sredstvi zaposlenih.
Cenimo poštene podjetnike, ki poslujejo za svoj račun. Oblast pa podpira tiste neuspešne, ki se rešujejo s sredstvi zaposlenih in države. Državljani tudi zato malo zaupamo politiki, pravosodju in tožilcem, najbolj pa zaupamo gasilcem. Javno sem vprašal, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je viden sum storitve kaznivega dejanja? Dobim odgovor:
»Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu.«
Tožilstvo torej ne bi zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu, če ne bi bilo mojega pisma v Dnevniku. Pridobil sem še pojasnila Ministrstva oz. ministrice za pravosodje Andreje Katič, kjer piše:
»Vrhovno državno tožilstvo RS je Ministrstvu navedlo, da je državni tožilec, ki za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar le za tiste z zadostno verodostojnostjo.«
Generalni državni tožilec Drago Šketa pa je mnenja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva«.
Zakaj država neplačevanje socialnih prispevkov ne obravnava kot kršitev lastninskih pravic in kaznivo dejanje tako tudi kaznuje? Pravosodna Ministrica torej pravi, da je tožilec po zakonu dolžan, -tudi za sume, ki jih izve iz medijev-, sprožiti postopke pregona. Pismena ovadba torej ni obvezna. Javnost čaka na sporočila Tožilstva v tej zadevi.
