V poglavjih Aleša Gabriča o 20. stoletju v Slovenskem zgodovinskem atlasu in v knjigi Jožeta Pirjevca Tito in tovariši je uporabljena metoda dekriminalizacije totalitarnega titoizma. Taka interpretacijska in ideološko partijna struktura, ki pogojuje narativne strategije v obeh delih, omalovažuje civilizacijsko zgrešenost titoističnega revolucionarnega projekta, ne obsoja zločinov titoizma in ne sočustvuje z njegovimi žrtvami.
Podoba totalitarnega titoizma v teh dveh zgodovinarskih predstavitvah nas utrjuje v prepričanju, da del slovenskih zgodovinarjev nima kritičnega odnosa do totalitarne preteklosti, ampak se v svojem delu zateka k metodam, ki neverjetno prozorno z revizionističnimi triki skušajo ohraniti tabuje in falzifikate titoizma.
To velja tako za vzpon Josipa Broza Tita na čelo komunistične partije, ki ga doseže z opravljanjem krvavega poslanstva v španski državljanski vojni in s sodelovanjem v stalinističnem pobijanju jugoslovanskih komunistov v Sovjetski zvezi kot tudi za čas druge svetovne vojne, ko poudarjajo Titovo vodenje partizanskega boja proti okupatorju. Vendar temu boju komunisti posvečajo veliko manj pozornosti kot izzivanju državljanske vojne in boju proti protikomunističnim jugoslovanskim enotam.
Posebej titofilni zgodovinarji zanikajo zločine titoizma v sklepni fazi državljanske vojne po koncu druge svetovne vojne pomladi 1945, ko je zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem pobitih okoli 200.000 vojnih ujetnikov in civilistov. Tito ima po drugi svetovni vojni obdobje, ko njegov režim v morilski ihti prehiti Stalinovega. Npr. če v Sovjetski zvezi pobijejo manj kot štiri desetine nemških vojnih ujetnikov, jih v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni okoli polovico (okoli 75.000 ubitih in okoli toliko izpuščenih). Koliko pripadnikov nemških manjšin bi moralo biti pobitih, če bi jih kot v Jugoslaviji pobili tretjino vseh, ki jih po 2. svetovni vojni dobijo v roke (od 195.000, ki ostanejo v Jugoslaviji, jih je ubitih vsaj 64.000). Strahotnost tega pobijanja nam kaže podatek za slovenske vojne ujetnike iz vrst domobrancev, ki jih po 2. svetovni vojni pobijejo več kot 13.500, v roke pa jih verjetno niso dobili kaj dosti več kot 15.000.
Prav tako so ti zgodovinarji neobčutljivi za skrajne ukrepe, ki jih titoizem dolga leta uporablja za zatiranje demokratov, vernikov (zlasti katoličanov), za uničevanje kulture in civilizacije v razredni vojni zlasti proti meščanstvu in kmetom. Za to revizijo sistema tabujev namesto nekdanjega kulta revolucije poudarjajo nacionalizem, namesto o Komunistični partiji govorijo o Osvobodilni fronti, pozabljen je Titov stalinizem in njegovo izvažanje revolucije pod krinko neuvrščenosti. Vendar so ti poskusi obsojeni na neuspeh. Ne nazadnje tudi zaradi evropskih obsodb totalitarnih režimov in odločitve slovenskega ustavnega sodišča, ki je titoizem obsodilo kot totalitarni sistem, ki »ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni.«
Podrobnejšo razlago gornjega pojava najdete na memores.si, na dnu članka.
Foto: Družina
