Tito svetnik, 1. del

Krščanska vera je od samega začetka vedno imela močan smisel za socialne pravice. Govor na gori, bistvo evangeljskega sporočila, predstavlja program za vse čase. Program, ki, če bi bil dobesedno izpeljan, bi rešil vse socialne probleme, s katerimi se od vsekdar spopada človeštvo. Prvi blagor je »blagor ubogim zaradi duha, ker njihovo je nebeško kraljestvo«. To pomeni: blagor tistim, ki se odpovedo materialnemu bogastvu zato, ker svobodno izberejo duha. Če se vsi prostovoljno odpovejo bogastvu, so vsi ubogi, če pa so vsi ubogi, nihče ni več ubog. No, zgleda enostavno, v resnici pa je bil to vedno  največji izziv za cerkev in do sedaj mu še ni bila kos. Cerkev se je od takrat, ko se je iz vere preganjancev spremenila v vsiljeno religijo (do tega je prišlo v četrtem stoletju s Konstantinovim ediktom), vedno izognila temu bistvenemu vprašanju. V teku zgodovine se je marsikdo upiral tej pomanjkljivosti: velike osebnosti, svetniki, gibanja, ideologije itd., ki so delovali znotraj kot tudi izven cerkve. Med zadnjimi je bil tudi komunizem.

Nekoč je filozof Nikolaj Berdjaev napisal, da je bil Marxov socializem  religija, odrešenjska vera v popolnost nastajajočega sveta. No, taka izjava bi lahko zgledala malo pretirana, če bi ne bilo toliko dejstev, ki potrjujejo to podmeno. Vzemimo na primer naslednjo simbolično, a zelo značilno dejstvo. Do oktobrske revolucije je v Rusiji vsak dom imel svojo ikono, ki je po tem dogodku pustila mesto sliki Lenina. Lenin je predstavljal poosebljanje tistega, ki je dejansko uslišal vsakodnevne molitve milijonov revnih ljudi po celi Rusiji, zato je imel »vso pravico« prevzeti mesto tistih, katerim so  bile namenjene molitve. Tudi v zanosu ali celo patosu, ki ga je čutiti v nedavnem intervjuju s partizanom ter dirigentom Oskarjem Kjuderjem v »Primorskem dnevniku«, se nedvomno razodeva neka vera. Besednjak, ki ga Kjuder uporablja, je precej značilen in govori v to smer, saj pravi: »Tito je bil za nas vidna in otipljiva vera.., Tito je zame svetnik«. Večina nedeljskih pridig v vseh naših farah, tako italijanskega kot tudi slovenskega okolja, ter političnih govorov kakega post komunističnega demokrata, ni kos pristnosti in navdušenju, ki ju taka vera vsebuje.

Najbolj zanimivo pa je, da se taka vera bistveno dotakne (in menim, da tiči prav v tem razlog, da je še toliko občutena) zgoraj navedenega problema o socialnih pravicah. »Borili smo se, ker smo želeli boljši jutrišnji dan« – pravi Kjuder – »skrb Titovih partizanov ni bila samo osamosvojitev izpod nacifašizma, ampak dvigniti življenje ljudi na dostojno raven«.

No, tu je šlo za pravo vero, v evangeljskem smislu, da se bo nekaj spremenilo in se bo spremenilo na boljše za vse. Tu je šlo za socialno pravico, za uresničitev tiste sanje, ki je bila v Kristusovem govoru na gori o blagrih tako jasno in temeljito orisana. Gre za tisto resnico, ki je bila tudi s strani cerkve dolgo let – tisočletja – potlačena. Tista vera, ki se rojeva od spodaj in ima rada spremembe. Na drugi strani pa je tista, ki se ne veseli sprememb. Domobranci, na primer, niso hoteli sprememb od spodaj, oz. sploh niso hoteli nobenih sprememb. Najbolje  za njih je bilo, da bi vse ostalo  enako kot je bilo prej. Verjeli so v domovino, v družino, a kaj je bilo vse to v primerjavi s starodavnim mogočnim arhetipom o socialni enakosti vsega človeštva, ki je bil razodet v Novi Zavezi in  se je nekako prebudil s komunizmom? Moč tistih, ki so v to verjeli in so torej črpali energijo iz tega arhetipa, je bila neizmerno močnejša od tiste, ki jo lahko vzbuja ljubezen do domovine ali bolj enostavno – kot je šlo v marsikaterem primeru – ki jo vzbuja sovraštvo do neke ideologije. V tem, da so se domobranci borili proti nečemu namesto za nekaj, je bila bistvena napaka. To je bilo v popolnem nasprotju z evangeljskim izročilom, saj je bilo rečeno, da nismo poklicani, da se borimo proti temi, temveč, da razsvetlimo temo.

Razlika v globinski razsežnosti idealov je zaznavna tudi v pesmih in v njihovem izvajanju. Vsi tisti, ki so vsaj enkrat slišali tržaški partizanski zbor – ki ga je dolgo let vodil Oskar Kjuder – lahko občutijo razliko.

Domobranci niso zmagali vojne, ne zaradi tega, ker ne bi imeli dovolj poguma, ampak zato, ker jim je v resnici manjkala prav tista vera, o kateri so vedno radi glasno spregovorili. Vera v ideale, kot je domovina, kljub temu, da je bila pristna, ni segla v globino človekove duše. In samo iz -te je mogoče črpati pravo duhovno moč.

Foto: Wikipedia