Ko mlad človek prvič sliši Aristotelovo opredelitev za človeka kot »razumno žival«, se čuti prizadetega. Srečniki med njimi, ki preživijo svoj vek brez vojne in spremljajočega terorja to prizadetost ohranijo vse svoje življenje. Ali bo med takimi naša sedanja srednja generacija, ki je preživela le desetdnevno vojno? Se bo izpolnilo naše pričakovanje, da bo (vsaj) Zahod še nekaj časa živel brez vojne in tudi brez terorja?
Generaciji naših staršev in starih staršev pa je bilo usojeno, da so doživeli dve tako težki vojni, ki ju je spremljal tak nedopovedljiv teror, da je bila za snovalce tedanjih spopadov oznaka človeka kot »razumne živali« veliko premehka. Niti izraz povampirjena žival ne bi bil žaljiv. Minulo stoletje smemo zato brez pomislekov imenovati stoletje največjega terorja v človeški zgodovini – tako po obsegu, kot po zločinskosti. Sama mučenja bi bila morda primerljiva z mučenji ob uporu rimskih sužnjev.
Teror o katerem govorimo, je bil hujši od nasilja, ki je spremljalo navadne vojne zato, ker mu je bila osnova revolucionarni zalet, ki črpa svojo ostrino iz umišljenega poslanstva revolucije za gradnjo novega sveta, za katerega, po Stalinovih besedah, nobena žrtev ni prevelika. Revolucionarni teror lahko presega vse zgodovinske predstave o zlu v medčloveških odnosih.
V slovenski zgodovini priča o tem potek partizanstva, ki je bilo v bistvu nadaljevanje španske državljanske vojne in revolucije, ki so ju udeleženci privlekli s seboj v domovino in se nato obogatili še z udeležbo na boljševiških treningih v Sovjetski zvezi. Po zgodovinskem naključju so revolucijo in državljansko vojno nadaljevali v ugodnih pogojih okupacije. Prevzeli so oblast in izven zakona postavili vse, ki se z revolucijo niso strinjali. Samo v enem letu, na prelomu 1941-42, so pomorili okrog 1000 verjetnih nasprotnikov.
Obdobje poletje-jesen v letu 1943, pred kapitulacijo Italije, je bilo za slovensko revolucijo odločilno. Iz tega časa, ko se je usoda vojne odločala na ruskih bojiščih, izhaja do nedavnega skrit načrt Osvobodilne fronte za ravnanje ob “osvoboditvi” (Delo, Sobotna priloga 11.8.2011.)
»Prvih šest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko. Če zmaga tedaj bo vladala, če ne, pade za vedno. Če propade, so izgubljeni voditelji in prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik Osvobodilne fronte in Komunistične partije brezpogojno izpolniti svojo nalogo in bliskovito likvidirati vse nasprotnike in vse, ki so bili komunizmu kakorkoli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo.
Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikornunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka. Brezpogojno pa morajo biti likvidirani sledeči:
1. Znani voditelji protikomunističnega in protiofarskega gibanja, voditelji vseh nacionalnih organizacij itd.
2. Vsi duhovniki, redovniki in njihovi najožji sodelavci.
3. Likvidirati je treba vso inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z Osvobodilno fronto, mu ne bo prizanešeno, ker bi taki mlačneži utegnili ustvarjati nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi.
4. Poklati je treba vse trgovce, obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence, in male hišne posestnike in njihove družine.
5. Jasno je, da morajo izginiti tudi vsi bogataši, veliki posestniki, industrijalci in podobno.
6. Likvidirani bodo vsi predstavniki dosedanjega reda: častniki, podčastniki, orožniki, policaji, financarji z družinami, razen tistih, ki so člani komunistične stranke.
7. Med prvimi bodo likvidirani imovitejši kmetje in njihove družine.
Kar se tiče bogatinov, trgovcev, in industrijalcev, ki z denarjem podpirajo Osvobodilno fronto, velja zanje isto, kakor za tiste, ki so navedeni zgoraj. S tem, da so dajali denar za Osvobodilno fronto, so si hoteli rešiti kožo, a se jim ne bo posrečilo. Pobijalo se bo po spiskih. Seznam tistih, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12000 imen. Poleg tega bo po naknadni likvidaciji pomorjenih še okrog 8000 ljudi, torej v Ljubljani–skupno 20000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovenska inteligenca. Praktično za pokolj je to, da je skoraj vsa v Ljubljani. Vodstvo komunistične partije Slovenije sodi, da za– Slovence ne bo nikakršne škode, če bodo ostali brez inteligence, saj bo Slovenija le košček velike boljševiške Rusije – bo kot njena skrajna zahodna pokrajina rezervirana zlasti za bodoče sovjetske obrambne naprave. Če naš narod ne bo imel inteligence, se bo že v nekaj letih docela vživel v boljševiško življenje in miselnost.
Izven Ljubljane bi se po sodbi Komunistične partije Slovenije moralo likvidirati še 20000 Slovencev. Pobitje 40000 ljudi, to za slovenski narod ne bo imelo nikakršnega pomena.
Organizacija, ki bo imela nalogo likvidirati vse, ki so na seznamih, je v Ljubljani Ulična hišna zaščita. Ta je organizirana v trojkah in desetkah. Njeno načelo je, da mora v vsaki družini, če ne pa vsaj v vsaki hiši imeti enega organiziranega člana, ki do najmanjše podrobnosti nadzira vse življenje: koliko zaslužijo, kaj kuhajo, kaj govore, s kom se družijo; ki nadzira delo in govorjenje vsakega družinskega člana ali stanovalca ter o vsem poroča svojim višjim.«
Partizanska zmaga jeseni 1943, ko je kapitulirala Italija, je bila pre kratkotrajna, da bi se dalo načrt izpeljati. Preprečila ga je nemška invazija na območje Ljubljanske pokrajine, ki ga je pred tem imela v rokah italijanska vojska. Je pa gornji načrt, nekoliko spremenjen, dočakal konec vojne. Izpeljali so ga v približno dveh mesecih in ne v nekaj dneh, kot predvideva načrt. Zato pa so bili pri ubijanju še bolj temeljiti in nadvse kruti. O tem pričajo Kočevski Rog, Hrastniška jama, predvsem pa Barbarin rov.