Nekateri ljudje store svoje najbolj pomembno dejanje čisto na koncu. Ivan Hribar je bil eden teh.
April 1941 je prinesel smrtni udarec kraljevini Jugoslaviji. V nekaj tednih so jo pregazile sile osi. Slovenija je doživela najbolj tragično usodo. Primorska je bila že tako ali tako italijanska, ti so si vzeli še Ljubljansko pokrajino. Nemci so pograbili Gorenjsko in Štajersko. Madžari Prekmurje. Popolno razkosanje.
Italijanska vojska je Hribarju ponudila župansko mesto in ga povabila k sodelovanju. Rekel je ne. Zapustil je sestanek, kolaborant pač ne bo, italijanska oblast naj si legitimnost zgradi sama.
Skoraj devetdesetletni starec se je 18. aprila sprehodil ob Grubarjevem kanalu ob Ljubljani. Odločil se je, da zaključi. Ovil se je v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico. Iz protesta proti temu, kar se dogaja slovenskemu narodu.
Rodil se je v Trzinu leta 1851. Po študiju se je zaposlil v češki banki Slavija in delal v njeni ekspozituri v 
Ljubljani do konca svetovne vojne. Že pred vojno je bil eden najpomembnejših osebnosti liberalne Narodne napredne stranke. Od leta 1882 je bil član mestnega sveta. V letih med 1896 in 1910 je bil ljubljanski župan in prav tisti, ki je vodil popotresno obnovo po velikonočnem potresu leta 1895. Njemu se imamo zahvaliti, da je mestno jedro postalo takšno, kot je. Bil je še deželni in poslanec avstrijskega državnega zbora. Njegova politična kariera se je še kar nadaljevala tudi v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, torej Kraljevini Jugoslaviji. Najprej je bil veleposlanik v Pragi, nato pokrajinski namestnik za Slovenijo in še senator.
Bleščeča poklicna in politična kariera. Kot velikega domoljuba ga je propad države v aprilu 1941 do konca prizadel. Za sabo je pustil poslovilno pismo ženi in hčerki. Poslovil se je z verzi Krsta pri Savici: “Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.”
V njegov spomin stoji na Bregu pri Novem trgu spomenik. Manjša kipa pa sta še v Narodni galeriji, na univerzi in magistratu.
Njegovo hišo, vilo Zlatico v Rožni dolini, so prenovili, preuredili in kot muzej odprli v letu 2021. Politik pokončne drže do konca. Današnji slovenski politiki, vsi jeguljasti, da bolj ne bi mogli biti, bi se lahko od njega marsikaj naučili.
Vse v redu in prav s Hribarjem, da le ne bi bil tolikšen jugoslovenar. Če si je že v stari Avstriji želel združitve južnoslovanskih narodov, je bilo v redu, vendar bi moral kmalu spregledati, kakšna je bila Jugoslavija v resnici – velika Srbija. Za kaj takega ni bilo potrebno delati samomora. Pa tudi za avtonomnost Slovenije znotraj Jugoslavije si ni dovolj prizadeval, ni se izkazal niti pri problemu južne Koroške.
Človek bi moral vedno računati s tem,da je motljiv…