V štirideset letih učiteljske in ravnateljske kariere sem doživel osem samomorov dijakov, v desetih letih moje upokojenske dobe pa še tri. Smrt poišče mlade tudi v t. i. strelskih pohodih, ko mladoletniki pobijajo svoje vrstnike in učitelje. To se ne dogaja samo v Ameriki; nedavno sta bila v Beogradu v dveh dneh dva poboja z velikim številom mrtvih in ranjenih. Kaj se dogaja?
V naprednem svetu v Evropi in Ameriki se je razvila trgovina s smrtjo, ki je pridobila celo vrednoto človekove pravice; to sta abortus in evtanazija. Oboje pospremljeno s solzavim sočutjem, sicer pa sta to dva temelja ideologije progresivizma. V obeh primerih gre za odvzem življenja, naravnost povedano za uboj. Ihtavost in fanatizem zagovornikov teh »pravic« zbujata splošno pozornost javnosti in razprave za in proti. Vrednost življenj v obeh primerih je enaka nič oziroma toliko, kolikor staneta obe storitvi; splav nezaželenega otroka in evtanazija naše babice ali dedka. Ker so mnoge klinike, ki opravljajo abortus ali evtanazijo, v zasebnih rokah, gre za tipično zaslužkarstvo, ki ga ni mogoče prikriti s sentimentalnimi izgovori o stiskah nosečih žensk ali o trpljenju starih in bolnih ljudi.
Tako odkrito barantanje s smrtjo je povsem izničilo »nedotakljivost človekovega življenja«, ki je zapisana v 17. členu Ustave Republike Slovenije s pripisom »V Sloveniji ni smrtne kazni.« Slaba šala ali norčevanje? Hotena smrt obremenjuje tudi zdravnikovo vest, saj ga obvezuje Hipokratova prisega, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.« O tem mladi zdravniki morda ne vedo nič, saj naj bi bila 2500 let stara Hipokratova prisega zastarela. Nadomestila jo je Ženevska deklaracija iz leta 1948, v kateri imamo še zapis »absolutno bom spoštoval človeško življenje, od spočetja naprej«. Od takrat se je Ženevska deklaracija spremenila že petkrat, v kateri zapisa »od spočetja naprej« ni več.
Človeku utrniti življenje na začetku in koncu življenja je tako lahkotno kot ugasniti luč. V vsesplošni permisivnosti si ženski ne upamo reči, naj pred vsako ljubezensko pustolovščino premisli, kašne posledice jo lahko doletijo. Isto velja za moškega. Ali se znebimo nedobrodošlega otroka samo zato, da prihranimo nekaj časa samo zase; da nam ne bo treba vsakodnevno skrbeti, kdo bo peljal otroka v vrtec? Ali zato, ker ne premoremo dovolj volje, da se upremo nepremišljeni spolni avanturi? Sliši se grdo in cinično, ampak dejstvo je, da splavljeno človeško bitje vržemo med odpadke. Toliko o nedotakljivosti človeškega življenja! Sicer pa smrt sodi med zanimivejše dnevne novice. Nekoč je neki novinar dejal, da je najboljša vest tista, ki poroča o letalski nesreči.
Smrt je nepogrešljivo sredstvo za prenašanje dolgčasa in brezdelja. Skoraj na vseh komercialnih televizijskih kanalih dnevno predvajajo kriminalke, ki se začnejo s truplom, najpogosteje z ženskim. Po drugi strani pa moramo pri nesrečah, ubojih in samomorih pokazati določeno stopnjo prizadetosti, ki je pogosto lažna, saj ne doseže in ne prizadene naših čustev, lahko pa naredi veliko škode. Spomnim se samomora na šoli na začetku svoje učiteljske poti. Seveda smo bili vsi prizadeti in zdelo se nam je, da moramo to prizadetost ohranjati in jo kazati vsem okoli sebe. Ko smo tudi še naslednji dan skrušeno sedeli v zbornici, je vstopil eden naših kolegov in povzdignil glas: »Kaj je zdaj to? Bomo ves čas skrušeno čemeli tukaj? Kar je bilo, je bilo. Življenje teče naprej!« Ko smo imeli kasneje imeli enak primer, se nam je zdelo, da bi morali o tem obširneje spregovoriti dijakom. Naslednji dan naj bi v vsakem razredu posvetili eno uro razgovoru o tem dogodku. Po krajši razpravi pa smo ugotovili, da to nima nobenega smisla. Preveč govorjenja ima lahko hude posledice. Lahko sproži neprimeren odziv pri dijakih in koga od njih napelje k enakemu dejanju. Če govoriš o smrti, smrt pride.
Takega premisleka pri javnih občilih ni. Podobno kot poročajo pri letalskih nesrečah, razpravljajo in razglabljajo tudi o samomorih in umorih. In to ponavljajo še nekaj naslednjih dni, kar lahko pri mladih vzbudi posebno pozornost in celo mikavnost. V sebi nosimo zlo, podedovano od izvirnega greha, ki ga praviloma odganjamo in tlačimo nazaj; nekam v podzavest, a zlo izkoristi vsako priliko, vsako slabo razpoloženje, razdraženost, razočaranje ali obup in se prikrade nazaj in začne drezati in prigovarjati: »Ubij se, ubij se!« ali »Ubij, ubij!« In ponavlja, da življenje nima smisla. Spodbuja nezadovoljstvo in maščevalnost: »Vam bom že pokazal!«
Evtanazija, umor, samomor in abortus so zelo skupaj. Vsem je skupno hoteno in nasilno končanje življenja. Zato je upravičeno vprašanje, kdo in zakaj nenehno spodbuja abortus in evtanazijo kot človekovo pravico – in potegne za seboj še samomor. Zagovorniki uzakonitve in priznanja pravice do usmrtitve nerojenega otroka ali ostarelega in bolnega človeka se sklicujejo na usmiljenje in sočutje. Toda sklicevanje na usmiljenje in sočutje je zlagano in hipokritsko. Pravo sočutje in pravo usmiljene je mogoče le do svojcev, sorodnikov, prijateljev in sosedov. Če je naše človekoljubje splošno in iskreno, se bomo obrnili na Misijonsko središče in sprejeli botrstvo za otroke po svetu, kjer vlada skrajna revščina in ni treba nikomur pomagati, da bi lažje umrl. Naša družba, naša civilizacija je dovolj bogata in celo razsipna in bi lahko na primeren način pomagala ljudem v resnični stiski.
Ko in če dijakom in učencem ob primernem času spregovorimo o samomoru, jim odkrito povejmo, kakšno zlo in krivico s tem storimo staršem in drugim svojcem. Zato bi morali v naš šolski program vnesti vzgojo za čustveno odpornost in odgovornost. Tak poduk bi bil bolj zdravilen kot neskončno razglabljanje o socialnih in psiholoških razlogih za samomor. Starši in učitelji moramo otroke učiti, kako živeti. Saj o tem ne vedo nič. Živeti je veščina, kot igrati šah. Tako kakor vlečemo poteze pri šahu, bi morali tudi živeti preudarno in s premislekom narediti vsak korak. Žal tako starši kot učitelji te vzgojne veščine ne obvladamo. Saj tudi sami nismo dovolj preudarni in premišljeni. Ali se ne bi pustili o tem poučiti, da nam, ko je že prepozno, ne bi bilo treba obiskovati psihologov in psihiatrov?
Socializem gre z roko v roki s kulturo smrti. Tako je bilo od nekdaj. Sedaj se vse poskuša nekaj zamaskirati z evtanazijo, a v resnici gre za odstranitev motečih ljudi. Kmalu bodo pri nas to nasprotniki levuharjev. Ni zastonj Ivan Maček Matija rekel, da je v kraških jamah še veliko prostora. In kdo je bil Ivan Maček Matija? – Strankarski kolega Roberta Goloba, le njegova stranka je takrat imela nekoliko drugačno ime, a enako vsebino kot Golobova Svoboda.
V resnici je kultura smrti v ozadju propadanja zahodne civilizacije. Dekadenca je v svojem bistvu morbidna: smrti se zapiše nezaželjene otroke, prizadete odrasle in obnemogle starce. Ljubezen »brez meja«, izenačevanje ljudi in živali in kulturni marksizem s floskulami o solidarnosti in enakopravnosti žensk gre z roko v roki s smrtjo. Z usmrtitvami, ki so v resnici navaden uboj.