Javljam se na spletno povabilo Časnika k analitičnim prispevkom. Rdeča nit moje analize so sicer aktualne ekonomske anomalije. Ob obravnavi aktualnih ekonomskih vprašanj pa analiza trka ob poznane dogodke, ki niso zadosti pojasnjeni, čeprav učinkujejo na naša vprašanja, vsem na očeh. Nekaterim pa se ne bomo odločili izogniti samo zato, ker so ideološko občutljivi. Pri tem obravnava poskuša biti neideološka, zato naj se v nadaljevanju slednje (ideološkost, strankarstvo) lepo prosim odmisli.
En takšen občutljiv dogodek oziroma tabu so dimenzije oziroma razsežnosti udara oseb z javnimi pooblastili v to državo in v državnega politika Janeza Janšo. Tabu pomeni stvar, ki se ne sme kritično obravnavati (tu, 2. točka). Obravnavano je tabu zlasti v t.i. sredinskem volilnem prostoru.
Besedilo o primeru, ki skoraj deset let silovito obremenjuje državo, je strnjeno v 5 tipkanih strani, v upanju, da se po sicer zanimivem naslovu bralec ne bo izgubil.
Udar
Gre za poznano zadevo, v kateri so od 23. 5. 2008 dalje v teku kazenska postopkovna dejanja in poteka kot medijsko okrepljeni udar. Trenutno je zadeva v fazi postopka o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper izvenzakonito sodno stališče zastaranja vložil prizadeti dne 2. 2. 2016 (tu) na podlagi neodtujljive pravice do rehabilitacije (tu in tu).
Z izvenzakonitimi dejanji oziroma opustitvami dolžnih ravnanj na izvenzakonitih podlagah je v zadevni udar vključenih veliko oseb z oblastnimi pooblastili. Udar poteka kot sinergija več udarov hkrati – državnega tiska, kazenskega procesa in politike –, ob silovitem odobravanju dela javnosti.
Toda prizadeti je nosilec visokih oblastnih funkcij, zaradi česar udar siloviteje kot sicer prizadeva delovanje načel demokracije, pravne države in delitve oblasti. Kot nujna za delovanje države so ta načela vpisana v Ustavo Republike Slovenije (tu), da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala. Načeli demokracije in pravne države sta v 1. in 2. členu, delitev oblasti pa v 2. odstavku 3. člena, ki določa: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Z udarom so prizadete človekove pravice in temeljne svoboščine, del taiste Ustave.
Zadevni udar povzroča okvaro navedenih načel delovanja države. Na primer izmaličena sodna pravila v zadevi so okvarila načelo poštenosti in neodvisnosti sodstva, in sicer z učinkom na vse zadeve zaradi splošnega načela enakosti pred zakonom. Ta se v 2. odstavku 14. člena Ustave glasi: »Vsi so pred zakonom enaki.«
Tisk
Posebno razsežnost doseže sinergija sodnega z udarom državnih medijev. Tu se udari tako, da se poda izvenzakonito informacijo oziroma se dolžno informacijo opusti na izvenzakoniti podlagi. Njeno usodno razsežnost ponazarjajo poznane besede: »Zločin je tudi to, da so se oprli na umazani tisk, da so se pustili braniti vsej pariški sodrgi, tako da zdaj sodrga nesramno slavi zmago v porazu prava in navadnega poštenja« (Zola, É. – tu, poved na koncu prve in začetku druge strani časopisa L’Aurore).
Državni medij posebnega kulturnega in nacionalnega pomena je Radiotelevizija Slovenije (prvi stavek 1. člena ZRTVS-1). Tu je dne 30. 5. 2013 dr. Ljerka Bizilj povedala (tu in tu): »In zdaj imamo – ob vseh primerih – še primer Janeza Janše! Spet! Že vsaj drugič! Dve leti zapora! Gospodje, če je kriv, sem največja zagovornica tega, da gre v zapor, četudi do smrti, a krivda mora biti stoodstotno dokazana.« Dne 12. 7. 2013 pa ponovila: »Ja, gospod Janša, takole bi rekla, ne, kot sem že pred kakšnimi, še predno je bila izrečena obsodba, želim si, da, ne vem, če ste krivi, greste v zapor, zarad mene tud do smrti, pa moj sin, pa kdorkoli, tudi jaz, če sem kriva, ne« (tu in tu).
V tej državi se namreč nikomur ne sme, za v zadevi Patria očitana dejanja, izreči kazni dosmrtnega zapora, Kazenski zakonik Republike Slovenije iz leta 1994 te kazni sploh nima.
Navadna poštenost
Do preloma navadne poštenosti je na Slovenskem prišlo pred več leti.
Toda ne pred stotimi. Avstro-Ogrska je v enem najodmevnejših procesov v zgodovini pošteno sodila Gavrilu Principu zaradi atentata 28. junija 1914 na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kar je bil povod za prvo svetovno vojno. »Noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914« (Dedijer, V.: Sarajevo 1914, DZS, 1966, str. 25).
Za dejanje z dne 28. junija se je sodilo – v korist obdolženega – po rojstnem datumu 13. julija in ne 13. junija. Zato je sodnik izrekel sodbo Principu kot mladoletniku na dvajset let zapora, ne pa na smrtno kazen kot ostalim, saj je bil rojen 13. julija 1894 in mu je ob času sarajevskega atentata manjkalo 15 dni do polnoletnosti. Državni tožilec dr. Franjo Švara je sicer v končni besedi dne 22. oktobra 1914 »poudaril vprašanje Principovih let in trdil, da je bil rojen 13. junija 1894, to pa pomeni, da je na dan atentata že prekoračil dvajseto leto; zato je predlagal, naj se Princip kaznuje s smrtno kaznijo. Principov advokat dr. Max Feldbauer je oporekal Švarovi trditvi, da je bil Princip rojen 13. junija. Predložil je dokaze, da je bil Princip rojen 13. julija in da na dan atentata potemtakem še ni izpolnil dvajset let. Ta razlika je nastala zaradi napake, ki jo je zagrešil župnik Ilija Bilbija. V matični knjigi je zapisano, da je bil Princip rojen 13. julija, v domovnici pa 13. junija. Toda v kneževi prijavi okrajnemu uradu oziroma izpostavi v Grahovem je stalo, da je bil Princip rojen 13. julija« (cit. vir, str. 512-513, op. 126 ter 127).
Proces – notri votel, zunaj pa ga nič ni
Na kratko: obtožni predlog naj ne bi imel niti popolnega opisa dejanja obtožbe. Na takšen način se izključi kakršnokoli obrambo – zoper obtožbo.
Zadevni obtožni predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, številka Ktr 169/10-6/BZH, vg z dne 6. 8. 2010 (Dokumenti s procesa Patria, 1. zvezek, Inštitut dr. Jožeta Pučnika, 2013), je bil zaradi predpisa o glavni kazni – zapor do treh let – vložen na Okrajno sodišče v Ljubljani (in ne na okrožno). S tem je podvržen pravilom posebnega, to je Skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem (XXV. poglavje Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, v zadevnem času veljavnega Zakona o kazenskem postopku, ZKP – tu).
Omenjeni manjko opisa dejanja obtožnega predloga v Skrajšanem postopku vodi – poštenega in neodvisnega – sodnika, skladno s 1. odstavkom 435. člena ZKP v zvezi s smiselno uporabo 2. točke 1. odstavka 269. člena in 2. odstavka 270. člena ZKP, da po prejemu obtožnega predloga takoj pozove vlagatelja na popravek oziroma da predlog zavrže. To se napravi uradoma, brez nadaljnjega dela in odpošiljanja predloga prizadeti osebi. Tedaj ni dovoljeno soditi o nadaljnjih vprašanjih, kot je na primer aktualna nenavadna razsodba o zastaranju, ki je udarila v neodtujljivo pravico prizadetega do rehabilitacije. A zavrženje predloga se v zadevi ni zgodilo – ne leta 2010, ne pozneje. Nasprotno, čeprav je v »zakonitem« Skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem treba sojenje zaključiti na enem naroku v enem dnevu, je prišlo na podlagi vprašljivega predloga – v prostorih okrožnega sodišča – do enega najbolj predimenzioniranih in medijsko odmevnih procesov vseh časov.
Dne 20. 4. 2015 je dolgoletno izvenzakonito postopanje sodne veje oblasti v obravnavani zadevi – sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 –, razveljavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo številka Up-879/14-35. Iz sodb namreč ni mogoče razbrati niti tega, da bi sodišča pri ugotavljanju, ali odločilna dejstva ustrezajo očitanemu zakonskemu stanu, sploh opravila presojo z vidika ustavnega načela zakonitosti (tu, točka 42. obrazložitve). Nova »odločitev je tako prepuščena prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo upoštevati razloge ustavnih odločb ter zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave oziroma ugotovitev, da v opisih dejanj niso konkretizirani zakonski znaki izvršitvenih dejanj, obtožni predlog zavreči oziroma ustavne pritožnike oprostiti« (tu, točka 2. obrazložitve ločenega mnenja).
Nadalje, ko Ustavno sodišče zaradi prve ugotovljene kršitve izpodbijane sodbe razveljavi, praviloma ne presoja več drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Toda, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vrh rednega sodstva v državi, so dne 20. 4. 2015 izjemoma dodatno ugotovili še eno kršitev – ustavnega načela nepristranskosti sodišča (točka 54. obrazložitve odločbe). Dne 1. 10. 2014 je namreč predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branko Masleša sodeloval pri odločanju o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti, potem ko se je v govoru pred društvom slovenskih sodnikov z dne 6. 6. 2014 kritično odzval na obdolženčeva stališča. Kršitev nepristranskosti sodišča pa ni motila večine izmed 27 vrhovnih sodnikov s seje dne 29. 9. 2014, na kateri so zavrnili Janševo zahtevo za izločitev Masleše.
Predsednik republike
Nadaljnji primer sinergije udarov je dejanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka, ki ima pravico da predlaga oziroma ne predlaga kandidata za mandatarja za sestavo vlade. Dne 25. 1. 2012 je odklonitev takšnega predloga utemeljil z izvenzakonito oceno: »Ocenjujem, da gospod Janez Janša nima polne legitimnosti, ki je potrebna za mandatarja za sestavo vlade, gospoda Janšo bremeni pravnomočni obtožni predlog v kazenskem postopku in po moji oceni noben kandidat, ki ga bremeni pravnomočna obtožnica ali pravnomočni obtožni predlog, ne more veljati za kandidata s polno legitimnostjo« (tu in tu).
Zadevni obtožni predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, številka Ktr 169/10-6/BZH, vg z dne 6. 8. 2010 je bil vložen na Okrajno sodišče v Ljubljani (in ne na okrožno) pod pogoji Skrajšanega postopka. Prvič: pri pravilih Skrajšanega postopka ni mogoča »pravnomočnost obtožnega predloga«. Drugič: v Skrajšanem postopku lahko omejitev posameznih pravic nastane šele z dnem, ko je izdana obsodilna sodba (22. člen ZKP). Ker dne 25. 1. 2012 ni nobene sodbe, je predsednik, mnogoletni profesor mednarodnega prava v Ljubljani, z izvenzakonito oceno izvensodno posegel v načela pravne države, delitve oblasti in domneve nedolžnosti, ki je ustavna pravica vsakega državljana.
Kaj pa mednarodno pravo drugih predsednikov?
Mednarodno pravo na našem ozemlju varuje načela prava in pravice državljanov na podlagi enega temeljnih virov o nastanku tega prava – mirovne pogodbe, podpisane v »Saint-Germain-en-Laye« dne 10. 9. 1919. Pogodba je plod pogajanj ob koncu prve svetovne vojne in ureja ustanovna načela Lige narodov (predhodnica Združenih narodov) in številnih novih držav ukinjenega Avstro-Ogrskega cesarstva, kot na primer »Države Srbov-Hrvatov-Slovencev« (možnih je več različnih prevodov izvirnika besedne zveze), ki je ena od mednarodnopravnih prednic Republike Slovenije.
K uveljavitvi načel je med pogajanji pripomogel predsednik francoske vlade Georges Clemenceau, slaven iz časov udeležbe v boju zoper enega najbolj poznanih državnih udarov – udar v Alfreda Dreyfussa. Slednje je pretresalo Francosko republiko med letoma 1894 in 1906. Boje simbolizira javno pismo Émilea Zolaja predsedniku Republike Francije Félixu Fauru z dne 13. 1. 1898 na prvi in drugi strani dnevnika L’Aurore. Naslov »J’Accuse…!« naj bi dodal Georges Clemenceau, politični urednik L’Aurore. Pismo je s časom preraslo v enega od temeljnih dokumentov boja za načela pravne države in varovanja človekovih pravic.
Politika
Naslednja, nikoli povsem proučena dimenzija udara, je politična.
Dne 23. 5. 2008 predstavlja začetek kazenskih postopkov, ko je »Generalna državna tožilka Republike Slovenije od Generalnega državnega tožilca Finske prejela predlog za ustanovitev Skupne preiskovalne skupine med Finsko in Slovenijo, zaradi skupne izvedbe predkazenskega postopka, ker so pristojni finski varnostni organi ugotovili, da obstaja sum velikega podkupovanja, ki naj bi bilo storjeno na Finskem in v Sloveniji v zvezi z naročilom zaupne narave med finskim podjetjem Patrio Vehicles Oy in Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije za nakup oklepno kolesnih vozil 8×8« (obrazložitev obtožnega predloga Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, številka Ktr 169/10-6/BZH, vg z dne 6. 8. 2010).
Dne 26. 5. 2008 je Minister za obrambo Republike Slovenije Karel Erjavec podal informacijo, da je bila po njegovih podatkih afera, povezana z raziskovanjem domnevnega podkupovanja pri nakupu oklepnikov 8×8, sprožena iz Slovenije, med drugimi naj bi jo sprožili nekdanji člani LDS, ki so prestopili v drugo stranko: »Celo jaz imam namige, ki jih zaenkrat ne morem dokazati, da je vso to afero, da je bila sprožena iz Slovenije in to tudi od članov oziroma bivših članov LDS-a, ta čas so očitno že prestopili v drugo stranko« (tu, tu in tu – 42. minuta).
Imenovana LDS oziroma Liberalna demokracija Slovenije je vpisana pri registrskem organu dne 31. 3. 1994 (tu). Na podlagi 1. člena Statuta z dne 12. 3. 1994 je pravna naslednica Liberalno-demokratske stranke, poimenovane 10. 11. 1990, predtem ZSMS-Liberalne stranke, še prej pa ZSMS oziroma Zveze socialistične mladine Slovenije, in sicer od leta 1974, predhodno pa Zveze mladine Slovenije, Ljudske mladine oziroma Mladine OF (prim. tu). Po 2. uvodni izjavi Statuta iz leta 1980 je rastla iz naprednih mladinskih gibanj v Sloveniji pod idejnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistične mladine. Na podlagi ustanovitve Komunistične partije Slovenije leta 1937 pa je bila rojena v »Savezu komunističke omladine Jugoslavije«. Kandidat mora biti tu »po prepričanju komunist« (primerjaj: Ljubo Jasnič, O moralnem liku Skojevca, v: Moralni lik SKOJ, RK ZSMS, 1977, str. 33).
Dne 7. 1. 2013 se je vzporedno posebej močno udarilo s Komisije Republike Slovenije za preprečevanje korupcije z izvenzakonitim Zaključnim poročilom, številka 06259-1/2013/1 v delu, ki se nanaša na predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janšo. Hkrati je predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. Gregor Virant, dolgoletni profesor upravnega prava, pojasnil svoj del udara: »Če v 10 dneh ne bo sprejet odstop predsednika vlade, DL ne bo več član koalicije Janeza Janše,« sicer si želijo sodelovati v koaliciji, vendar »ne pod tem predsednikom vlade« (npr. tu), nato so napovedano uresničili. Padla je Vlada Republike Slovenije. Čez več let je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo številka I Up 256/2014 z dne 18. 2. 2015 (tu) nezakoniti dokument odpravilo – za nazaj (ex tunc), tako da iz protikorupcijskega poročila ni dovoljenih nobenih škodljivih pravnih posledic več.
Dne 15. 10. 2014 so v Državnem zboru Republike Slovenije sprovedli izvenzakoniti proces, izvedli udar v poslanca Janšo in mu vzeli mandat. To uzurpacijo je odpravilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-227/14-13 Up-790/14-37 dne 4. 6. 2015 (tu, 3. točka).
Državni politik Janez Janša
Udar je usmerjen v slovenskega državnega politika.
Dne 23. 5. 2008 – ob začetku kazenskih postopkov – je namreč zastopal 281.710 volivcev Slovenske demokratske stranke s splošnih volitev v državni zbor leta 2004 in bil izvoljeni poslanec (24. točka Tretjega dela Poročila o izidu rednih volitev poslancev v državni zbor – tu) ter predsednik te stranke, od imenovanja v državnem zboru za predsednika Vlade Republike Slovenije (Sklep o izvolitvi predsednika Vlade Republike Slovenije – tu) je zastopal še pravno osebo Republiko Slovenijo, s čimer je bil hkrati njen predstavnik tudi v Svetu Evropske unije. Od 1. 1. 2008 pa je predsedoval Svetu Evropske unije (peta vrstica Priloge Sklepa Sveta z dne 12. decembra 2005 o določitvi vrstnega reda predsedovanja Svetu – tu; v zvezi z 203. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije – tu) in bil v tem obsegu na čelu 495.394.000 prebivalcev držav članic te unije (tu).
Glede na objave v Uradnih listih je bil leta 1990 izvoljeni delegat Slovenske demokratične zveze (leta 1989 soustanovitelj zveze) v skupščinskem družbenopolitičnem zboru, leta 1992, 1996 in 2000 izvoljeni poslanec Socialdemokratske stranke – SDSS v Državnem zboru oziroma leta 2004, 2008 in 2014 poslanec Slovenske demokratske stranke – SDS (od leta 1993 vse do danes izvoljeni predsednik te stranke), leta 1990 imenovani član Izvršnega sveta Skupščine, nato republiški sekretar za ljudsko obrambo tega sveta, leta 1993 in 2000 imenovani vladni minister za obrambo, leta 2004 in 2012 izvoljeni predsednik Vlade ter s tem predstavnik v Svetu Evropske unije, leta 2008 predsedujoči Svetu Evropske unije ter leta 1992 prejemnik odlikovanja zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje je deloval v organih Zveze socialistične mladine Slovenije, bil sprva predsednik Občinskega odbora Grosuplje, od leta 1982 pa član predsedstva Republiškega komiteja, zadolžen za splošni ljudski odpor in ljudsko samozaščito, v okviru katerega se je med pripravo problemske konference o podružbljanju Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite zapletel v konflikt s političnim vodstvom, zaradi česar so ga leta 1983 izključili iz Zveze komunistov Slovenije (tu in tu).
Glavni motiv udara je lahko gnev dela javnosti zoper Janševo politiko soočenja in preloma z oblastno močjo pretekle totalitarne države. Sodna oblast na primer že iz prejšnje države v Slovenijo ni vstopila kot poštena in neodvisna, temveč je nadaljevala z delom. Temeljni cilj Ustave je »preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema« (npr. tu, točka 17 obrazložitve), saj so bili v prejšnji državi »pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (isti vir). Opozarjanje na navedeno dejstvo Ustave je glavna krivda in greh tega politika.
