Prispevek pisem v ozračju rušenja še ene slovenske vlade, ki ga je danes napovedala Združena levica, s tem ko je predsedniku vlade poslala “Pismo interpelacije o Telekomu”.
Trezen človek bi v njem prepoznal zgolj še en dokaz, da Telekom v državni lasti ne more normalno poslovati. Je samo zadnji primer, kako pri nas vsako poslovno potezo državnega podjetja politik, željan medijske pozornosti, lahko spolitizira, in to mimo ustreznih inštitucij korporativnega upravljanja, kot sta nadzorni svet podjetja in njegova skupščina.
Pismo se končuje z besedami: “Kot najvišji funkcionar izvršne veje oblasti ste dolžni in pristojni preprečiti oškodovanje države in njenih državljanov /o.p. in zaustaviti privatizacijo Telekoma/. Če tega ne boste storili, boste tudi sami opustili dolžno ravnanje.” Ve se, kaj je kazen za opustitev dolžnega ravnanja predsednika vlade, ne?
Nekdo je skrbno pripravil teren. Sprožil je peticijo in poskrbel, da je bila od prvega dne medijsko podprta na način, ki je v državi dostopen redkim. Ko mu skrivanje pod pelerino civilne družbe ni uspelo, ker se je na drugi strani pojavila dejanska civilna družba, je posegel po običajnem repertoarju.
Sprožil je novo KPK afero, katere akter je (znova!) predsednik vlade. Sistematično je preučil notranje odnose in šibkosti v stranki predsednika vlade. Za to je potreboval notranje sodelavce. Organiziral je poneverbo dveh dopisov o načrtovanem padcu vlade. Oba dopisa, čeprav anonimna in brez vsakih oznak, je spravil v medije. In to v prime-timeu. In na koncu zagrozil neposredno: “Konec privatizacije Telekoma ali interpelacija!”
Ob tem pa še vedno nima imena in priimka. Vsej medijski mašineriji navkljub je uspel zakriti svoje sledi. Umazane in manipulativne poteze je vlekel iz teme. Z metodami in na način, kot bi bil v vojni s slovensko demokracijo.
Je to res država, ki jo želite? Ne morem reči, da sem pobudnik in soorganizator peticije ZA privatizacijo postal zaradi teh dogodkov, ker so se zgodili pozneje. To sem postal zato, ker se te iste stvari ponavljajo že petindvajseto leto.
Vsak človek želi nekoč v življenju svojih vnukom povedati junaško zgodbo. Moja bo o peticiji ZA privatizacijo. V Sloveniji je dolgo veljalo, da je treba nasprotnikom privatizacije popuščati, ker da jih je preveč. In da je možno kaj doseči le z lisičjo ponižnostjo. Kot tisti aforizem: “Ko se pogovarjam o diktatorju Titu z običajnimi ljudmi, izražam svoj prezir. Ko se pogovarjam o njem z njegovimi oboževalci, pa svoje spoštovanje, ker vem, kako nori so.”
Manjšina, ki jim državno obvladovanje gospodarstva omogoča lagodno življenje, ob vsaki najmanjši grožnji sproži obsežno medijsko “pranje”. Prestrašena politika in gospodarske zbornice, ki so ravno zaradi državnega lastništva gospodarstva še vedno preveč pod vplivom politike, pa tovrstnemu radikalizmu nasprotujejo kar se da mehko; z argumenti, da smo nujne ukrepe že obljubili Bruslju, da bodo spremembe komaj opazne in da bodo v zameno zanje gospodarstvu naložena nova bremena in sprejeta nova regulacija.
Do kdaj še? Do kdaj se bomo v Sloveniji še opravičevali za vsako pametno stvar, ki jo storimo? Do kdaj bomo v medijih še brali slavljenje ekonomskega samomorilstva in čudaškosti, ki vodita le v bedo in revščino kot humanizma, intelektualnosti in iskanja pravičnejših družbenih redov; treznosti, zdrave pameti in preizkušenih receptov pa kot “ideologije, ki ne deluje”?
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
