Svetlana Makarovič je lahko politična zvezda samo pri nas

Avtor: Uroš Urbas. Vir: Finance. Družbeni angažma Svetlane Makarovič se napaja iz sovraštva in zlobe, ker to v Sloveniji pač uspeva.

Slovenska družba je dokaz, da je potovanje skozi čas možno: svet se je razvijal, Slovenija pa je obstala na začetku tisočletja. Dva dokaza za to trditev:

1. Nekaj naslovov deset let starih člankov v Financah, ki bi jih lahko napisali tudi v letu 2012, saj dileme ostajajo že desetletje nespremenjene: Ali Banka Slovenije preveč molči? (28.6. 2002); EBRD ni strateški vlagatelj v NLB (2.1.2002); NLB ne bodo prodajali pod ceno (17.9.2001); Triler v NKBM (5.8.2001); Privatizacija NLB trčila ob nacionalni interes (21.5.2001); Poligon za desni vdor v gospodarstvo? (5.5.2000)

2. Slovenski BDP na prebivalca je po zadnjih podatkih glede na povprečje EU 27, merjeno po kupni moči, znašal toliko kot leta 2003. Slovaki, v slovenski mentaliteti stereotip zaostalosti, nas dohitevajo – medtem ko se mi oddaljujemo od povprečja EU 27, se oni evropskemu povprečju še vedno približujejo. In medtem ko je kupna moč Slovencev leta 2008 dosegla 91 odstotkov povprečja EU 27, dosega letos le še 82 odstotkov.

A kljub dramatičnemu padcu blaginje še vedno ne razumem, zakaj vlada ne zna (ne zmore? noče?) vzpostaviti zahodnih kriterijev upravljanja družb v svoji lasti. Zakaj od menedžerjev ne zahteva dividend, kot jih lastnikom izplačujejo primerljive družbe v regiji? Zakaj državna podjetja ne polnijo proračuna in manjšajo proračunski primanjkljaj? Kje je smisel domačega lastništva, od katerega državljani nimamo nobene koristi?

Da je strah pred tujim kapitalom globoko zakoreninjen v Slovencih, se je videlo ob prodaji četrtinskega deleža Splošne plovbe in možnosti za prodajo četrtine Sija. Kje tiči izvor tega strahu?

Slovenski menedžment in domača stroka, ki je nekoč predavala temelje marksizma, se bojita tujih lastnikov, ker bi jim nastavili ogledalo o lastni ‘veličini’; bojijo se tujega kapitala, ker bi v Slovenijo pripeljal zahodne norme pojma normalnosti, s tem pa bi jim pokazali razliko med slovenskimi in evropskimi standardi. Prav ta zaprtost Slovenije pred tujim vplivom omogoča razcvet lokalnih uglednežev, ki bi v globalnem merilu bili povsem nepomembni (pod)povprečneži.

Ta sprevrženost se je razlezla na vse družbene podsisteme: Samo v Sloveniji so ekonomske misli Jožefa Mencingerja poveličevane kot izviren pogled na svet. Svetlana Makarovič, na primer, je nedvomno vrhunska pesnica in vrhunska pisateljica pravljic za otroke. Toda Svetlana Makarovič ni in nikoli ne bo Elfride Jelinek, kontroverzna avstrijska pisateljica in Nobelova nagrajenka, katere tarča je avstrijsko malomeščanstvo. Družbeni angažma Svetlane Makarovič se napaja iz sovraštva in zlobe, ker to v Sloveniji pač uspeva. Samo v majhni in pred tujimi vplivi zaprti Sloveniji ima lahko Svetlana Makarovič status ugledne družbene kritičarke in politične zvezde, ki finančno spornim ravnanjem navkljub na magistratu poziva rešitelja k vodenju države. Samo v Sloveniji poveličujemo dvoličnost, ko Sapramama zavrne Prešernovo nagrado (15 tisoč evrov), ker je ne bo prejela skupaj z jezuitom, ne zavrne pa izjemne pokojnine, katere diskontirana vrednost, če bo doživela pričakovano življenjsko starost, znaša skorajda pol milijona evrov.

Upam, da se zavedate, da se privilegirane elite, četudi hudo ranjene zaradi krize, ne bodo predale, do zadnjega diha bodo branile svojo resnico o lastni večini. Toda razkorak med tem, da se tega zavedate in da nekaj naredite zoper to, je zelo velik.