Površno branje in posledično prehitri zaključki so očitno razlog za odziv g. Janeza Janše na moj tekst, prvotno objavljen v reviji Zaveza (št. 109), v ponedeljek, 22. 10. 2018, pa je bil en del tega članka objavljen tudi v Časniku z mero. Obtoževanje, da sem si izmislil ali širil laž, katere resničnost naj bi se dalo z lahkoto preveriti pri meni neznanem “ministrstvu za resnico”, je namreč v celoti skladno z zamerljivim karakterjem, podkrepljenim z rahlo oholostjo in izključevalnostjo, ki si pridržuje meritorno presojo o tem, kaj je resnica.Če je g. Janša mnenja, da bi moral zavrteti njegov telefon in ga povpraševati o resničnosti informacij iz najožjega kroga Cerarjevih sodelavcev, da se ubadajo s tem, kako pred strankino bazo ter volivci opravičiti morebitni pristop k pogovorom s SDS, bo moral hkrati pojasniti od kod njemu verodostojno vedenje o tem, kaj se pogovarjajo v najožjem Cerarjevem krogu. Enako velja za krog pri Stranki Alenke Bratušek.
Nikjer ni napisano, da se je SDS ali Janez Janša s SMC ali SAB karkoli menil: to bi bila laž. Je pa odnos predsednika SDS do ključnih akterjev v tistem času, a v drugih vsebinskih kontekstih, postal točka zamere, ki je navedena interna razmišljanja in pogovore ustavila. Ker osebno poznam nastop Janeza Janše do političnih “prijateljev”, sopotnikov, podpornikov in nasprotnikov, me ni čudil podatek, da se izraziti samovšečneži iz politično nasprotnega tabora po kakšnem takem doživetju “niso videli” v koaliciji s SDS, ali vladi, ki bi jo vodil Janez Janša. Do svoje ostrine in načina nastopa ima vodja opozicije legitimno pravico, ki jo del političnega telesa odobrava in podpira. Da ta ostrina in način nastopa prinese tudi negativne posledice in nelagodje ali zavračanje tistih, ki jim politično dvori, je pa del poante mojega teksta.
Drugi del poante je poskus razbiranja politične strategije g. Janše in največje opozicijske stranke, ki naj bi v prihodnje privedla do zmage meni in Novi Slovenski zavezi sorodne politične koalicije in za katero, kot relativni zmagovalec volitev, nosita SDS in njen predsednik največji del odgovornosti. Žal o tej temi v odgovoru nisem zasledil ničesar.
Nedvomno sta Janez Janša osebno in stranka SDS kot celota doživela mnogo krivic. V svojem odgovoru je Janez Janša politične somišljenike, ki opozarjamo na potrebo po dopolnitvi strategije in taktike, izenačil s tistimi, ki so krivice prizadejali. Ta logika pomeni, da se delimo le še na tihe podpornike in politične (in osebne?) nasprotnike. Zaradi te logike ni ustvarjalnega dialoga med somišljeniki ampak monolog, ki je namenjen zvestim in tihim ter blatenju “izdajalcev” in “podtaknjencev”, ki se z izrečenim ne strinjajo. V čem je to drugače od partijskega enoumja, ki je vodilo tudi izključevalnost pred in po zadnjih volitvah? Graditi večinsko podporo na logiki ustrahovanja, z diskreditacijo in užaljenostjo, pa se meni zdi nesprejemljivo in nedemokratično.
