Šurla: Trilogija iz Butal

Slovenija ne potrebuje Georgea R. R. Martina (Pesem ledu in ognja), J. R. R. Tolkiena (Gospodar prstanov) ali J. K. Rowling (Harry Potter), mi imamo Blaža Zgago, Mateja Šurca in Matjaža Frangeža. Trgovina z orožjem v začetku devetdesetih vzbuja pri vseh treh piscih neizmerno fantazijo. Potem ko je Frangež s knjigama o »orožarskih tajkunih« Kaj nam pa morete 1 in 2 od leta 2007 naprej bolj kot ne streljal v prazno, se je prejšnji teden na prizorišče vrnil tandem razvpite novinarske peticije 571 Zgaga in Šurc. Založba Sanje je izdala njun prvi del knjižne trilogije V imenu države, Odprodaja, o nezakoniti trgovini z orožjem pred dvajsetimi leti.

Najbrž ni naključje ali pač, da so novo orožarsko knjigo na tiskovni konferenci v Kinu Šiška predstavili ravno na isti dan in celo ob isti uri, ko je nacionalna televizija v ljubljanskem Kinodvoru pripravila predpremiero dokumentarca o Milanu Kučanu. Po svoje je to bilo celo krivično do tistih »vernikov«, ki so si želeli udeležiti obeh dogodkov, pa zaradi dimenzije časa žal ni šlo. Spomenka Hribar in Manca Košir sta bili najbrž pred težko odločitvijo, v katerem kinu (v Šiški ali v mestnem kinu), morata biti prejšnji četrtek ob 11. dopoldne.

Tako kot ni dvoma, da je bila novinarska peticija 571 pred štirimi leti predvsem politikantsko dejanje z namenom ustvarjanja političnih učinkov blatenja tedanje Janševe vlade, je podoben politikantski namen najbrž moč pripisati tudi novi fantazijski trilogiji o trgovini z orožjem, ki je po vsej verjetnosti spet polna raznih pristnih, prirejenih in ponarejenih dokumentov. Te zadnja leta naokrog v kovčku prenaša nekdanji poslanec in predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Rudi Moge (LDS), pa še kdo drug.

To, da je treba s trgovino z orožjem v prvi polovici devetdesetih enkrat za vselej razčistiti, je že postala mantra, ki prihaja iz ust tako imenovanje »bande štirih«, ki jim oblast zaradi opravilno nesposobne vladne »koalicije KGB« hitro polzi iz rok. Ti ljudje tudi nimajo vizije prihodnosti Slovenije, ne razvojnega programa, ki bi državo potegnil iz velike gospodarske krize. V strahu pred političnim izumrtjem, tako si najbrž brezglavo domišljajo, jih lahko reši samo še trgovina z orožjem. Še živemu Milanu Kučanu je zato treba na eni strani zidati spomenik in mu pripisovati vedno večje zasluge za osamosvojitev (kot to denimo počne Mojca Pašek v televizijskem dokumentarcu), šefa največje opozicijske stranke Janeza Janšo, ki sedanjo oblast edini resno ogroža, pa kar naprej kriminalizirati z orožarskimi posli.

Poteze druščine, ki se je prejšnji teden porazdelila med Kinom Šiška in Kinodvorom, so vnaprej predvidljive. Po svoje je postalo že prav zabavno, ker po »kostanj v žerjavico« pošiljajo vedno ene in iste ljudi, in tudi v prvih vrstah sedijo vedno eni in isti (denimo Miran Potrč, ki so ga le nekaj ur po ogledu Kučanovega dokumentarca morali odpeljati na urgenco). Tudi to, da je dokumentarec posnela prav Mojca Pašek, ki se že nekaj časa piše tudi Šetinc, ne more nikogar presenetiti. Tako kot ne bilance podjetja Ljubljanski val, ki so objavljene na spletni strani Ajpesa. Svetovalno podjetje v lasti njenega moža v letih vladavine koalicije KGB prav cveti. Milenko Šetinc je v letu 2010 dosegel 290.070 prihodkov iz poslovanja, čistega dobička pa je bilo kar 97.758 evrov.

Prejšnji teden je tako postalo jasno, da »banda štirih« odhaja na (predčasne) volitve z zimzeleno trgovino z orožjem, njihov zadnji as v rokavu pa je po vsej verjetnosti ljubljanski župan Zoran Janković. Predstavo o »zadnjem zajcu iz tranzicijskega klobuka« naj bi pripravljal Pahorjev odpadnik iz Pirana Sebastjan Jeretič skupaj z županovo snaho Vesno Janković. Da se pripravlja nova Jankovićeva lista, ki jo bodo tri mesece pred volitvami lansirali na politično prizorišče (in po jeretičevsko poskušali zlesti volivcem v možgane), se tudi že nekaj časa govori.

A v razmerah, v katerih se je dvajset let po osamosvojitvi znašla Slovenija, sta orožje in Janković za samozvane levičarje prej smrtonosna kot pa zmagovalna kombinacija.

Vir: Reporter