Temeljni problem slovenskega naroda in države je patologija, ki jo simbolno ponazarja daljica ”Velikega razkola” slovenskega naroda. Na eni strani daljice Velikega razkola je simbolna točka A s skupnostjo sotrudnikov totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod; na drugi strani je točka B z žrtvami skupine A.
Treba se bo prenehati sprenevedati in se z Velikim razkolom soočiti.
Soočiti se bo treba s procesom totalnega sistemsko-strukturnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod. V začetku 90-tih let prej. stol. nas je namreč del demokratične opozicije pustil na cedilu. In ni pretrgal s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. Zato se v zadnjem desetletju, to je od konca leta 2008 dalje, stopnjuje proces neutemeljene uporabe oblasti sotrudnikov iz simbolne točke A daljice Velikega razkola. Eden od primerov je sistemsko-strukturni protipravni državni udar v največjo splošno demokratično stranko SDS in njenega prvaka, ki mestoma kot osamelka nasprotuje sistemsko-strukturnim procesom za ponovno vzpostavitev totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov.
V teh okoliščinah je vprašanje »Kako naprej?« Zgled so lahko: prvič, karierna žrtev intelektualnega bisera dr. Blaža Mrevljeta, drugič, osebnostna dozorelost vedenja Mojce Kucler Dolinar in tretjič, vélika politika Franca Kanglerja.
Temeljni problem 1: proces ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema
Koncem 80-tih in začetkom 90-tih letih prej. stol. smo Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi: prvo, da ustvarijo samostojno in neodvisno državo, in drugo, da pretrgajo s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge se ni nikoli uresničilo, del demokratične opozicije nas je namreč pustil na cedilu, zaradi česar se ni pretrgalo s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov.
Nikoli uresničena naloga demokratične opozicije pretrganja s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov je razlog za eskalacijo patologije Velikega razkola slovenskega naroda v zadnjem desetletju. Od leta 2008 dalje se namreč stopnjuje sistemsko-strukturni proces neutemeljene uporabe oblasti sotrudnikov iz simbolne točke A daljice Velikega razkola. V procesu se teži k ponovni vzpostavitvi prejšnjega režima. Ta je v temelju nasproten sedanjemu državnemu redu, z navedenim procesom pa se sedanji državni red izpodbija.
V procesu se izpodbija temeljne elemente, ki sedanjo državo ločijo od elementov pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov. Ti, v državnem udaru izpodbijani, temeljni elementi sedanje države so:
- prvič: izpodbija se tri sistemsko-strukturne stebre evropske civilizacije: demokracija z delitvijo oblasti, pravna država in pristno varstvo človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. prokomunistov.
- drugič: izpodbija se poseben temeljni cilj sedanje države, ki je preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema slovenskih
Slednje (ad drugič) je vezano na temeljno ustavno dejstvo, temeljni cilj in zgodovinsko poslanstvo Republike Slovenije. Temeljno ustavno dejstvo je namreč naperjeno zoper totalitarno državo slovenskih prokomunistov – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po tretji uvodni izjavi in 2. odstavka I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). To temeljno dejstvo je podlaga enemu od temeljnih ciljev zgodovinskega poslanstva slovenske ustave. Kajti, »zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.« (cit. primerjaj s točko 7 obrazložitve ustavne odločbe Up 301/95, dostopno – tu).
Temeljni problem 2: sistemsko-strukturni udar v demokratično opozicijo – stranko SDS
Sistemsko-strukturni proces neutemeljene uporabe oblasti sotrudnikov iz simbolne točke A daljice Velikega razkola se v zadnjem desetletju stopnjuje. V stopnjevanju se teži k prejšnjemu režimu, ki je v temelju nasproten sedanji državi, temelje slednje pa se izpodbija. S tem se bo treba soočiti.
Eden od primerov manifestacije tega procesa je desetletna sinergija sistemsko-strukturnih protipravnih udarov v največjo splošno demokratično stranko SDS in njenega voditelja, ki mestoma kot osamelka nasprotuje sistemsko-strukturnim procesom za ponovno vzpostavitev totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov. Od leta 2008 potekajo z neutemeljeno uporabo javnih pooblastil uslužbencev zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, ob podpori državnih medijev. V tej sinergiji so prizadeli delovanje splošnih mehanizmov oblasti te države.
Navedeno desetletje stopnjevanih procesov je ob izidu letošnjih volitev v Državni zbor z dne 3. 6. 2018 eskaliralo v formalno-politični »bojkot« (izključitve iz družbe) zoper to demokratično stranko kot veliko in zaslužno zmagovalko volitev. Z nedopustnim političnim ciljem bojkota demokratične zmagovalke volitev 2018 se je s strani strank LMŠ, SMC, SD, NSi (dr. Janez Pogorelec), SAB in Desus oblikovala neformalna, a stvarno totalitarna koalicija. S tem se izpodbija temeljne elemente, ki sedanjo državo ločijo od elementov pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov.
S tem se bo treba soočiti.
Kako naprej? – zgled karierne žrtve intelektualnega bisera dr. Blaža Mrevljeta
V teh okoliščinah se vprašanje glasi – »Kako naprej?« S patologijo Velikega razkola slovenskega naroda so bo treba soočiti. Diagnoza patologije je totalni udar slovenskih prokomunistov v ta narod. Z desetletje stopnjevano sistemsko-strukturno zlorabo oblasti se bo treba soočiti.
Zgled poti »Kako naprej?« je karierna žrtev intelektualnega bisera, zdravnika dr. Blaža Mrevljeta. Zgled je s svojimi kritičnimi javnimi protesti zoper očitno sistemsko-strukturno zlorabo oblasti in s svojim sodelovanjem z gospo Jelko Godec iz splošno demokratične stranke SDS, navkljub tveganju svoje poklicne likvidacije v Sloveniji. V nedavnem intervjuju je svoje razmisleke in uvide o patologiji sistemsko-strukturne zlorabe oblasti na primeru slovenske medicine strnil takole (dostopno tu in tu):
- »V vašem zdravstvenem sistemu […] prihaja do organiziranega kriminala in sistemske koruacije, ki sta vključena v samo bistvo države in zaščitena s strani farsičnih institucij ugrabljene države, tudi s strani najvišjih političnih predstavnikov.[…] Te pa omogočajo znotraj sistema preverjeni ljudje na ključnih mestih. […]
- In nenazadnje, farsične institucije, ki s svojim nedelom in gledanjem stran organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v zdravstvu dokončno zaščitijo: Specializirano državno tožilstvo, Nacionalni preiskovalni urad, Agencija za varstvo konkurence in Komisija za preprečevanje korupcije. […]
- Glavnica pa se tako in tako prečrpava na račune v tujino […] za delovanje paradržave.«
Da gre nedvomno za obstoj sistemsko-strukturne neutemeljene uporabe finančne oblasti, je razvidno iz več kot desetletne razvojne daljice konsolidiranega bruto dolga države. Vrišemo jo od točke za leto 2008 v znesku 8275 milijonov evrov, do točke za leto 2017 v znesku 31860 milijonov evrov oziroma točke za konec 1. četrtletja 2018 v znesku dolga 32997 milijonov evrov (Surs, dostopno – tu). Z 8275 milijonov evrov na 32997 milijonov evrov. Ta sistemsko-strukturno neutemeljena uporaba oblasti s strani oseb z javnimi pooblastili je močno oslabila finančno sposobnost sedanje države.
Kako naprej? – zgled osebnostne dozorelosti vedenja Mojce Kucler Dolinar
V okoliščinah Velikega razkola slovenskega naroda je politika stranke NSI v globoki vrednotni krizi. Globoka kriza žarči iz večletne in dnevne intelektualno bizarne politike napadov na demokratično stranko SDS s strani dr. Janeza Pogorelca, člana Izvršilnega odbora NSi na Twitterju, ob pristojnosti Izvršilnega odbora NSi, da: »izvaja politiko stranke« (cit. po 1. alineji 30. člena Statuta NSi – tu) in ob odobravanju vodij stranke NSi. Kajti »Janez Pogorelec, ki je del vrha NSi, pa že spet skoraj do onemoglosti ponavlja sporočila, ki jih pošilja že nekaj let« (cit. po Peter Jančič, 16. 8. 2018 – tu). Jedro globoke krize politike člana IO NSi dr. Janeza Pogorelca je napad v splošno demokratično stranko SDS in njenega voditelja, ki mestoma kot osamelka nasprotuje sistemsko-strukturnim procesom za ponovno vzpostavitev totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov. Večletni in dnevni intelektualno bizarni in neutemeljeni politiki napadov dr. Pogorelca se mestoma odkrito pridružijo eminentni člani NSi.
In ne sprenevedajmo se. Vse navedeno so okoliščine nedavne reakcije izpred nekaj dni v obliki twitta predsednika sistemsko-strukturno napadane splošno demokratične stranke SDS. V twittu se, ob bok sistemsko-strukturnima časopisnima monopolistoma (precizneje oligopolistoma), ki predstavljata jedro aparata prokomunistične indoktrinacije, opozarja na širšo razsežnost tega indoktrinacijskega aparata, na primer z vidika medijskega oligopola v pravni stroki – pravne revije, zborniki, monografije in izobraževanja. Slednje je namreč okoliščina, ki omogoča neizvedbo druge naloge demokratične opozicije – pretrganja s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov. Oligopol v pravni stroki je sestavni del širšega sistemsko-strukturnega aparata. Je ena od okoliščin, ki lahko slovenskim prokomunističnim profesorjem prava omogočajo večdesetletno nelojalno tržno koncentracijo, indoktrinacijo prokomunističnega prava ter negativno selekcijo (ob karierni likvidaciji pristno intelektualnih biserov).
V jedru problema globoke vrednotne krize stranke NSi je intima posameznikov. Jedro globoke krize NSi je osebnostna nedozorelost vodij stranke. V osebnostni nedozorelosti se izogibajo soočenju z Velikim razkolom slovenskega naroda. Kljub temu, da Veliki razkol z dvema silovitima procesoma izpodjeda tako temeljne elemente Republike Slovenije, kakor tudi temeljne vrednote članov stranke NSI. Ta sistemsko-strukturna procesa sta:
- prvi proces je desetletje stopnjevanih protipravnih udarov zoper demokratično zmagovalko volitev 2018, to je splošno demokratično stranko SDS in njenega voditelja, ki mestoma kot osamelka nasprotuje sistemsko-strukturnim aktivnostim prokomunistov za ponovno vzpostavitev sistema njihove pretekle totalitarne države.
- drugi proces je sistemsko-strukturno stopnjevanje preprečevanja osvetlitve okoliščin totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod, v pobite, poskrite ali kako drugače hudo prizadete, pred in po začetku druge svetovne vojne ter dalje do »?«.
Ob slednjem (ad drugič) je zgled osebnostno dozorelo vedenje govor Mojce Kucler Dolinar iz stranke NSi z dne 1. 7. 2018 na 5. slovesnosti Bodite gosti! v Šentjoštu (video posnetek govora je dostopen – tu). Jasno in glasno gospa, v svoji osebnostno dozoreli politiki, poda nekaj temeljnih usmeritev na poti »Kako naprej?« takole:
- »kako daleč smo v Sloveniji na institucionalni in na drugih ravneh, da bi imeli hišo spomina za naš, slovenski holokavst
- [da moramo] uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred, med in po drugi svetovni vojni prvovrstni zločin, zločin nad lastnim narodom. Seveda razmišljanje o tem nenormalnem stanju terja velik napor, saj se ni lahko spopadati s sistematično lažjo
- [ter da] dokler Slovenija s strani najvišje politike, to je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse do tedaj ostaja naš dolg, da govorimo o tem.«
Vse do tedaj ostaja naš dolg, da govorimo o tem.
Kako naprej? – zgled vélike politike Franca Kanglerja
Začetkom 90-tih let prej. stol. so Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi, in sicer prvo: da ustvarijo samostojno in neodvisno državo, in drugo: da pretrgajo s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov. Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge se ni nikoli uresničilo, del demokratične opozicije nas je namreč pustil na cedilu, zaradi česar se ni pretrgalo s totalitarnim sistemom slovenskih prokomunistov.
V teh okoliščinah je zgled vélika politika Franca Kanglerja. Gre za politiko povezovanja na splošno demokratičnem polu. Povezovanje svoje stranke NSLS in drugih strank s stranko SLS je pojasnil takole: »To drži. Bil sem dvakrat na sestanku, enkrat v Novem mestu, ko ga je sklical Tone Hrovat, in enkrat Ciril Smrkolj, in jaz to podpiram. [V potrebi po povezovanju je opozoril na osebnostno dozorelost dr. Ludvika Toplaka], saj bi znal mene in našo Novo ljudsko stranko povezati s staro pa tudi druge in do naslednjih predčasnih ali rednih državno zborskih volitev pripraviti SLS tako, da pridemo v parlament.« (cit. dostopno – tu).
Politika združevanja NSLS s stranko SLS je zgled poti »Kako naprej’« Združevanje NSLS s SLS ima namreč, navkljub hudi krizi stranke SLS v zadnjih letih, globoke splošno demokratične temelje. Podobno ima globoke splošno demokratične temelje tudi stranka SDS.
Stranka SLS je namreč naslednica tako stranke SKD, kakor tudi zgodovinske SLS – »naslednica Slovenskih krščanskih demokratov in s tem tudi zgodovinske SLS. [Kajti] Slovenska ljudska stranka in Slovenski krščanski demokrati so se združili 15. aprila 2000 na Kongresu v Ljubljani. Novoustanovljena stranka SLS+SKD Slovenska ljudska stranka se je na kasnejšem Kongresu 31. januarja 2002 v Murski Soboti preimenovala v Slovensko ljudsko stranko.« (cit. po portalu Slovenske ljudske stranke, dostopno – tu).
Pa še tole:
Predvolilni čas je, v nedeljo 18. 11. 2018 bodo lokalne volitve. Danes prvo navedene naloge demokratične opozicije iz 90-tih let prej. stol. ni več. Ostala je druga naloga. Nedokončana naloga sili splošno demokratične stranke, gibanja in osebnostno dozorele posameznike v povezovanje v blok.
