Ne da bi bilo potrebno sploh kaj povedati o vsebini novega družinskega zakonika, je na dlani, da je povest o njem že zdavnaj prerasla v značilno slovensko (ali bolje šentflorjansko) razkazovanje mišic.
Sindrom Reze Pahlavija
V prvem polčasu so v njem prednjačili tvorci tega zdaj krepko ravzpitega projekta. Čeravno je sama ideja zanj in njegova maksimalna izvedba vzklila v relativno ozkem krogu neke majhne stranke, ga je koalicija spočetka v celoti posvojila. Njeni poslanci so se dobro počutili v vlogi nekakšnega kolektivnega slovenskega šaha Reze Pahlavija. Ugajala jim je misel nase kot na “prinašalce luči” in “modernosti” v zaostalo, kvarnim vplivom Katoliške cerkve predolgo izpostavljeno slovensko krajino.
Od tod tudi njihov zaničljiv odnos do vsake kritike zakonika in pogledi zviška na vse, ki so si drznili opozarjati, da sprejemanje takšne zakonodaje brez širšega soglasja ne bo prineslo nič dobrega.
Soglasje vrstnikov
Pa se je zalomilo. Ker se je pokazalo, da strinjanje ali nestrinjanje s še enim v vrsti poskusov spreminjanja “slovenskega narodnega značaja” koraka preko običajne delitve levo-desno. Vsaj v eni takrat še vladni stranki so pač morali spoznati, da pred svoje volivce s Titom v srcu in z rožnim vencem v žepu ne morejo stopiti z radikalnim predlogom zakonika, saj jim je misel na istospolne pare enako tuja kot njihovim vrstnikom z drugega političnega brega.
Tako je pravzaprav presenetljivo nastal nov, prilagojeni zakonski načrt, ki je sicer obdržal spremenjeno opredelitev družine, a se je vsaj na dveh odločilnih točkah bistveno približal kritikom. Morda bi se lahko politično bankrotirana vladna večina (ali takrat tehnično manjšina) zaradi politične higiene sprejetju zakonika tudi odrekla, je pa med prvotnim in sedanjim besedilom vsekakor precejšnja razlika.
Razsvetljenje in odveza?
Tukaj se je začel drugi polčas. V njem primat v razkazovanju mišic očitno prevzema kar sama Cerkev. Seveda gre spraševanje, ali ima do tega pravico, krepko mimo tarče in bo nujno pripeljalo samo do tega, da bo katoliška skupnost stopila še tesneje skupaj. Preseneča pa nemara popolno poistovetenje cerkvenih predstavnikov z “našo stvarjo referenduma” in streljanje iz vseh topov, ki vsaj meni zbuja nelagodje. Škofje že dolgo niso ustvarjali vtisa tako ubranega zbora in vendarle čisto zemeljsko glasovanje – če bo do njega sploh prišlo – je bilo s priložnostno molitvijo povzdignjeno tako rekoč v nebeške sfere.
Kot so se predlagatelji zakona povsem potopili v svojo namišljeno vlogo slovenskega šaha, tudi uradni zastopniki starodavne ustanove v Sloveniji nenadoma pokajo od samozavesti. Nič več ni nadležnega premlevanja dvajsetih let slovenske samostojnosti, med katerimi so se za Cerkev razblinili številni skrbno negovani miti. Ni več govora o tem, da je ravno na političnem polju njen izplen boren in da so prav ljudje, ki so zastavo katolištva v minulih dveh desetletjih dvigovali najviše, za seboj končno pustili puščavo. Vsaj v času referendumske kampanje ne bo nihče hkrati vprašal, ali so škofje tudi v svojem neposrednem delokrogu tako dosledni pri obrambi otrokovih pravic, kot hočejo biti ob družinskem zakoniku. In če je prvič doslej celo znotraj katoliške skupnosti marsikdo imel na koncu jezika besede, da je cesar nag, jih je velika tema zakonika potisnila nazaj v grlo. Pri čemer razlike med prvotno in sedanjo različico ne igrajo nobene vloge.
Cerkev bo očitno kar precej časa lahko plavala v blaženem občutku, da je končno spet našla sozvočje z utripom slovenskega človeka in tako na neki način prejela odvezo za vse, kar ji v zadnjih dvajsetih letih ni šlo. Štiriindvajset tisoč podpisov, zbranih v pičlih dveh dneh, ji kratkoročno daje prav. A bojim se, da je njeno razkazovanje mišic enako kratkovidno in nespametno kot tisto od pobudnikov sprememb družinskega zakonika.
Foto: Wikipedia
