Stane Kavčič, 
žebelj, ki štrli

Avtor: Bojan Korsika. Vir: Finance. Milan Kučan in družbena superstruktura pomenita upokojevanje pri 58 letih in prevalitev računov na naslednje generacije, Stane Kavčič pa čiste račune. In v tem je kavelj celotne zgodbe.

…..

Milan Kučan lahko samo sanja Willyja Brandta

Milan Kučan kot »človek posebnega kova« (z deponirano izkaznico) ni bil persona, ki bi leta 1987 prišel na pogreb Staneta Kavčiča. Ne, čisto v svojem slogu je na pogreb poslal politične emisarje, ki so Staneta Kavčiča nad njegovo krsto še enkrat politično umorili.

Milan Kučan ni bil persona, ki bi leta 1992, ko resnično ni bilo več nobene nevarnosti, stopil do vdove Staneta Kavčiča in se ji poklonil ter jo prosil odpuščanja za duševne krutosti, ki sta jih bila s Stanetom deležna od sistema, ki ga je vodil.

Ne, nikakor ni Willy Brandt, ki je v varšavskem getu pred spomenikom nacističnim žrtvam padel na kolena, potem pa še v Auschwitzu. Leta 1970 je bil za to potreben strašanski politični in osebni pogum, saj so Zahodni Nemci lahko poslušali ponoči na svoji strani prelete Natovih jedrskih bombnikov proti meji in na drugi strani pri Osijih šklepetanje tisočev tankov Varšavskega pakta. Pa ni šlo zgolj za vprašanje poguma, ampak tudi za vizionarstvo. Brandt je resnično razelektril odnose in prišel v zgodovino.

Je pa Kučan »pogumno« zahlačal in se prerinil mimo Danila Türka na stopnice letala, ki je predstavnike Slovenije peljalo na pogreb Vaclava Havla. Za kaj takega res ne potrebuješ poguma, lahko pa upaš, da bo kakšen prašek disidentstva Vaclava Havla padel tudi na tvoja ramena. To je pogum Milana Kučana. Da ne govorimo o »pogumu«, ko je Kučan prišel na odprtje Kavčičevega spomenika.

…..

SAZU, slepa politična kura

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je pač ustanova, ki jo ima vsaka država. Zdi pa se mi, da je pri nas močno pod vplivom negativne selekcije, ki je nastala v nedemokratičnih časih (saj veste: če si bil tiho …), tako da jo v družbenih vrenjih v osemdesetih letih ni bilo nikjer. Od »intelektualne elite« nacije bi človek vendarle pričakoval, da bo gibanja civilne družbe proti enopartijskemu sistemu – podprla.

Toda nič takega mi ni ostalo v spominu. Še več, ko sem pregledoval spletno stran SAZU, sem bil resnično presenečen, saj sta njena člana še vedno – Josip Broz Tito in Edvard Kardelj.

Od take institucije, ki ima za svoja člana še vedno posameznika, ki sta simbola nedemoratičnega režima (vsaj za Tita je to nedvoumno pod vodstvom Ernesta Petriča ugotovilo ustavno sodišče), seveda ne moremo pričakovati, da bi Staneta Kavčiča posthumno imenovala za na primer častnega člana SAZU.

Ni naključje, da so le sindikati delavcev SAZU leta 1988 podprli odbor za človekove pravice, akademiki tega pač niso storili.

……

Mediji, reveži naši

Omejil se bom le na Delo, ki najbolj odslikava »kontiuniteto« razvoja nerazvoja slovenske družbe po Stanetu Kavčiču. Od Dela, ki si je »pogumno« upalo ob aretaciji Janeza Janše pred dvema desetletjema dati vest med rubriko Kriminal, na majhno, in še to zgolj v ljubljansko izdajo, ne moremo pričakovati, da bo častilo vizionarstvo in osebni pogum Staneta Kavčiča.

Če bi »živi relikt« Dela Borisa Ježa vprašali, ali mu je kaj nerodno, da dela v instituciji, ki se Stanetu Kavčiču (posthumno) ni nikoli opravičila za medijsko osamo, bi verjetno zgolj skomignil z rameni. Sindikat novinarjev Dela, ki ob vsaki primerni in še bolj neprimerni priložnosti kar prši slino pravičniške togote o svobodi medijev, demokraciji in bla, bla, bla, je bil ob dokumentih, da je bil njihov nekdanji odgovorni urednik Mitja Meršol agent Službe državne varnosti (po sklepu ustavnega sodišča je bila to nelegitimna politična policija), torej ta gofljavi sindikat, je bil popolnoma tiho. Nič o prestreljenosti z agenti. Tišina.

»Doktor za mreže« Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge, daje nekdanjim pripadnikom teroristične organizacije SDV prostor v časniku in jih slavi, nasprotno pa ne objavi Alojziju Ihanu kritičnega teksta o Katarini Kresal.

….

– P. S.: Zgodovinar Božo Repe je v Dnevniku tekst o Stanetu Kavčiču končal z besedami, da bi Kavčič današnje razmere v Sloveniji poimenoval klerofašizem. Repe je kot nekakšen slovenski Trofim Lisenko, ki iz ljudskih mnenj kleklja psevdoznanost: »V prejšnjem sistemu pa ja ni bilo vse slabo.« Poleg tega resni znanstveniki označbi klerofašizem ne dajejo neke resne teže. Klerofašizem je le uveljavljena politična psovka na Balkanu za diskreditacijo političnih nasprotnikov. In če bi Repe poznal zgodovino, bi vedel, da je bil Stane Kavčič med tistimi, ki so že leta 1942 nasprotovali takemu anatemiziranju, ki je med drugim vodilo do državljanske vojne.

Več: Finance