Ob tem, ko bo volilni sistem hočeš nočeš potrebno spremeniti, pa se ponovno pojavljajo tudi glasovi, ki vidijo, da je sprememba volilnega sistema priložnost za zrušitev ali okrnitev domnevne vseobsegajoče oblasti strank.
Odkrito priznam, da se mi zdi tako imenovani westminstrski parlamentarni sistem po britanskem vzoru, h kateremu ne glede na kakšno izjemo kot riba k petku sodi večinski volilni sistem, najboljša oblika parlamentarizma. Toda sočasno je res, da ga v celinski Evropi niso uveljavili tako rekoč nikjer.
Ena prepričljiva večina ne bi pomenila nič
Zato sem eden od redkih ljudi, ki se mi volilni sistem, kot ga imamo v Sloveniji, niti ne zdi tako slab. Predvsem pa ob vseh dolgotrajnih razpravah o tem vprašanju ostajam prepričan, da niti idealni volilni sistem, tudi če bi obstajal, ne more skoraj nič prispevati k izboljšanju ali celo normalizaciji političnega prostora, če niso zanju izpolnjeni nekateri bolj bistveni pogoji. V tej oceni me potrjuje tudi tisto, kar se trenutno dogaja Janševi vladi. Čeprav sem praktično vse zadnje desetletje pridigal o škodljivosti družbenega neravnovesja in predolge prevlade ene politične opcije, sam sebi nisem verjel, da bodo posledice tako hude. Da je funkcionalna menjava oblasti brez pretresov še komaj mogoča.
Ob tem, kar gledamo od marca sem, se je zamajal celo argument zagovornikov večinskega sistema, ki sem mu priznaval kar nekaj tehtnosti. Šel je nekako takole: res je, da je slovensko volilno telo nagnjeno v levo in bi zato na kar nekaj volitvah ob večinskem sistemu levica premočno zmagala, a ko bi se enkrat slika obrnila, bi tudi tisto, čemur pri nas rečemo desnica, dobila močno večino in bi lahko kaj pomembnega premaknila. Zdaj si pa predstavljajte, kako globoko bi bila prevlada večino časa vladajočih zakoreninjena šele, če bi bila oprta na nekaj mandatov z ustavno večino, ki bi jo vsaj LDS (najbrž vsaj dvakrat) in Cerarjeva stranka leta 2014 zagotovo osvojili? Mislim, da bi bilo v takšnem primeru nakopičenih še več ovir za kakršne koli premike kot sedaj, ne glede na morebitno prepričljivejšo enkratno zmago tistih, ki so (bili) običajno v opoziciji.
Sprememba volilnega sistema je privlačno, a eksplozivno geslo
Ob tem, ko bo volilni sistem hočeš nočeš potrebno spremeniti, pa se ponovno pojavljajo tudi glasovi, ki vidijo, da je sprememba volilnega sistema priložnost za zrušitev ali okrnitev domnevne vseobsegajoče oblasti strank. Seveda se geslo sliši privlačno in utegne med Slovenci pasti na plodna tla. Toda zdi se mi, da je večja težava premajhno število res profiliranih strank, zlasti na tistem polu, ki mu v Sloveniji rečemo levi. Njihovo uveljavitev onemogoča daleč premočno razpasen običaj ustanavljanja “strank” za enkratno uporabo ali za kamufliranje stalnega vračanja istih vsebin. Predvsem pa naj ponovno ponovim, kar je očitno potrebno na Slovenskem sporadično kar naprej ponavljati. V okoljih z izkušnjo dolgotrajnega enopartijskega sistema, kot je slovensko, se kaj lahko zgodi, kar se dogaja v nekaterih okoljih na območju bivše Sovjetske zveze. Meja med demokracijo brez strank in enostrankarsko “demokracijo” se popolnoma zabriše.
