Preteklost je ustvarila sedanjost in nam grozi odvzeti bodočnost! Prispodoba je svarilo in tudi obžalovanja vredna resnica, ki ne potrebuje utemeljevanja, naš vsakdanjik jo potrjuje. V naših odločitvah in dejanjih je bilo in je nekaj zelo narobe. Zaustavimo se vendar in naš narobe zamenjajmo s prav! Težko se bomo uskladili, kaj je bilo in je narobe, lažje se bomo sporazumeli, kaj je prav za našo bodočnost, vendar brez resnice za narobe ne bomo našli rešitve za prav v bodočnosti. Poiskati moramo resnico o naši preteklosti in se z njo spraviti. Če sta dve, se spravimo z dvema!
Sam sem prepričan, da ima naša nesrečna zgodba svoje korenine v daljnem letu 1941, ko so nam revolucionarji prikrili revolucijo. Ta je naša nesreča, ki je razdelila slovenski narod in povzročila razkroj naših družbenih vrednot. To resnico moramo prepoznati in se z njo spraviti, če hočemo uspeti. Ne osamosvojitev, ne tržno gospodarstvo, nista zmogla ozdraviti tega pohabljenja, ta razkroj se nadaljuje še danes. Prizadevam si, da se zavemo izvora našega zla, se spravimo med seboj in si pridobimo nazaj vrednote, ki smo jih opustili. Le tako bomo lahko uspeli in vem, da to tudi zmoremo!
Sprave s fašizmom in nacizmom ne more biti
Ta podnaslov sem povzel po naslovu članka novinarja Tomaža Bukovca, ki je v Dnevniku v začetku septembra objavil razgovor s predsednikom ZZB NOB Slovenije, gospodom Titom Turnškom. Odgovori predsednika so me spomnili na neko zborovanje pred cerkvijo v Trbovljah leta 1951, ko je govornik s hujskaškim govorom spodbujal množico proti cerkvi in župniku. Iz besed sta takrat donela sovraštvo in grožnja. To je bil v tistem času način sporazumevanja z notranjim sovražnikom, to je bila kultura sovraštva in ustrahovanja.
Ni vsebinskih vzporednic med tem zborovanjem in odgovori gospoda Turnška, le moja tesnoba ob branju njegovih odgovorov me je povezala s tistim okrutnim časom in opomnila, da v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati zbližanja, še več, da borci temu niso naklonjeni. Sprava, po novem pomiritev, bi jim lahko odvzela pomembno poslanstvo, ki ga omogoča »notranji sovražnik«.
Izzivalen naslov članka dopolnjujejo poudarki v podnaslovu: zakaj nekateri sejejo sovraštvo med nami; zakaj ponarejajo zgodovino in širijo laži, tudi ob obilni pomoči RTV Slovenija; je to interes ljubljanske nadškofije. Ne bom pisal o teh sporočilih v podnaslovu, so preživela in za današnji čas neprimerna.
Povzemam, da je gospod predsednik usmeritev Zveze borcev predstavil s sporočilom: »Zavzemamo se za pomiritev, ne pa za spravo.« Sam pa na njegovo opozorilo o pomiritvi odgovarjam: ne prizadevamo se za spravo s fašizmom in nacizmom, ampak za spravo s komunizmom in revolucijo.
Delitev na partizane in domobrance ni več pereča, nikoli ni bila, prikrivala je le dejansko delitev, na zagovornike revolucije in socializma in njihove nasprotnike. Med tema dvema usmeritvama je potrebna ne le pomiritev, ampak sprava, sprava z resnico.
Druga svetovna vojna
Drugo svetovno vojno sem doživljal med svojim osmim in dvanajstim letom na hribovski kmetiji. Očeta so zaprli in odpeljali v taborišče Dachau. Na kmetiji smo ostali mama, teta, moja pet let mlajša sestra in jaz. Imeli smo osem do deset glav živine in vse travnike sva z mamo sama pokosila, sam pa sem kot desetletni deček moral prevzemati odgovornosti, ki jim nisem bil kos. Trdo delo in še posebej strah tistih dni je še vedno globoko v moji zavesti, še vedno se zdrznem, če kdo potrka po steklu, temu je takrat sledil klic: »Mam’ca, odprite, partizanska vojska!«, ali pa: »Aufmachen!«. Nobeden ni bil takrat prijazen z nami, ne Nemci, tudi partizani ne, vsi so nam le jemali in grozili.
Pravi trpini in junaki v tej vojni smo bili tisti, ki smo morali sovražnika čakati doma, plačevati račune osvoboditeljev, ki jim za našo varnost ni bilo mar in delati od zore do mraka. Vzorec načina boja je bil do kraja leta 1944 naslednji: prišli so iz varnih skrivališč, napadli in se umaknili na varno, nas pa prepustili sovražniku. Tak način je razumljiv, saj je bil sovražnik premočan, vendar pa je nesprejemljivo, da so nas izpostavljali, če nas niso mogli zaščititi. To je bila samouničevalna drža, ki nam jo je vsilila partizanska vojska. Tako se civilizirana vojska ne vojskuje! Spravo s takim načinom vojskovanja smo do zdaj spregledali. Pred časom objavljena izjava Moše Pijade pritrjuje tej nedoslednosti. Pričakujem, da bo Zveza borcev tej nenačelnosti pritrdila in se s to resnico spravila.
Pravljice ni več
Pravljica o partizanskem boju nas ne more spraviti, še manj osvoboditi! »Audiatur et altera pars!« so nam svetovali že stari Rimljani. Tudi sam sem se držal tega nasveta in si ustvaril svojo resnico o teh dogodkih. Naj dodam, da mi RTV Slovenija, ki jo obdolžuje gospod Turnšek, pri iskanju te resnice ni bila v pomoč in menim, da je le preveč pristranska in naklonjena resnici, ki jo uveljavlja Zveza borcev.
Spraviti se moramo z resnico, opustiti tudi kulturo sovraštva in ustrahovanja, ki nam ju je vsa ta dolga leta vcepljal komunizem. Čas je za resnico in spravo, brez njiju ne bomo svobodni, tudi blaginje ne bomo uspeli ustvariti.
Ženino in tudi moje sorodstvo sta bili vključeni v osvobodilni boj, moja žena pa je bila tudi v partizanih. Ta dejstva nama niso zameglila resnice, zmoreva priznati tudi resnico poražencev.
Da, osvobodilni boj je naš junaški boj in nanj smo lahko ponosni, sama revolucija pa je tujek v naši osvobodilni vojni, hkrati pa tudi zahrbtna prevara. Naj poudarim, da je bila stiska partizanov, ki niso bili zagovorniki revolucije pretresljiva, ogrožala jih je tuja vojska, še večja in nerazpoznavna, skrita pa je bila grožnja revolucionarjev, če so ti le zaznali, da bi bili lahko njihovi nasprotniki. To kruto resnico sta mi zaupala in potrdila tudi dva partizana, ki nista bila revolucionarja, sta se pa vključila v osvobodilni boj že na začetku vojne. Revolucionarji nimajo nobene predpravice, da bi si prisvojili osvobodilni boj, seveda pa mi z njimi tudi ne maramo deliti odgovornosti za revolucijo.
Revolucija nas je razdelila
Za revolucijo se slovenski narod ni nikoli odločil! Ta nas deli, spočela jo je peščica, njihova imena so nepomembna, pomembni smo mi in naši bodoči rodovi, ki jih ne smemo obremenjevati z našimi zablodami. Spraviti se moramo z resnico, podati roke svojim političnim nasprotnikom in razbremenjeni tega velikega bremena začeti nov dan.
Odkriti moramo resnico, kadar sta dve, je treba predstaviti obe, prepričan sem namreč, da se lahko spravimo tudi z dvema nasprotnima resnicama, le spravni postopek moramo izvesti na temelju enakih pravic za obe strani. Po taki spravi bomo vsi zaživeli in midva z ženo nimava nobenih pomislekov, ki bi naju ovirali srčno stisniti rok domobrancem ali njihovim potomcem. Oni niso naši sovražniki, so lahko le naši politični nasprotniki in hkrati prijatelji.
Midva z ženo sva odpustila tudi revolucionarjem, bili so žrtve neke zlagane in neuresničljive zamisli peščice, ki je hotela le vladati. Imava pravzaprav dve enako usodni zameri: prvo do revolucionarjev in drugo do domobrancev. Lahko trdiva, da so naju oboji izdali. Prepričana pa sva, da je revolucija vzrok za izdajo domobrancev. Vsem odpuščava!
Zagovorniki revolucije in socializma
Fašizem in nacizem sta doživela poraz, socializem, ki so nam ga vsili komunisti, ne partizani, pa je propadel, kar ponuja možnost za spravo med zagovorniki in nasprotniki revolucije. Tu pa trčimo na zadrego, saj ni jasno s kom se res želi Zveza borcev pomiriti, ne pa spraviti. Če so le zagovorniki osvobodilnega boja, ni potrebna nobena pomiritev ali sprava, so zmagali, lahko odpustijo svojim nekdanjim sovražnikom, ali pa tudi ne, nehajo pa naj nas vendar že nadlegovati in vznemirjati s svojimi zaslugami in predpravicami.
Prepričan sem, da večina njih ne more predstaviti enakovrednega prispevka, ki sva ga vložila midva z ženo, z nama pa še številni drugi, v ta osvobodilni boj. Ničesar nisva pričakovala, ne dobila! V ozadju teh sporočil dojemam namreč prizadevanje za ohranitev predpravic, ki so si jih odmerili in jih številni, tako menim sam, ne morejo opravičiti s svojim osvobodilnim prispevkom.
Težava za pomiritev ali spravo pa bo lahko večja, če so člani Zveze borcev le zagovorniki revolucije in socializma. V tem primeru se bodo sporazumevali z nami, nasprotniki revolucije in socializma, ki pa smo prispevali svoj delež v osvobodilnem boju. Odkrili pa bomo v tem primeru še eno zadrego: koga nagraditi, revolucionarje ali osvoboditelje, pred osamosvojitvijo se je namreč večina uvrščala med revolucionarje. Počakajmo na naslednjo ponudbo gospoda predsednika!
Strah pred resnico
Po osamosvojitvi smo uničili večino arhivov iz obdobja revolucije in socializma! Je to dejanje morda posledica strahu pred resnico?! Sprejeli smo tudi zakon, ki dodatno omejuje dostop do preostalega dela arhivskih listin tega časa. Gospod Turnšek gotovo ni po naključju omenil RTV Slovenija, domnevam, da je bila ta omemba celo edini smoter tega razgovora.
Novinar Jože Možina s svojimi pretanjenimi življenjskimi zgodbami iz naše polpretekle zgodovine odkriva kruto resnico tistih dni in bogati naša spoznanja o tistem usodnem času. Njegove stvaritve so v svetu razpoznavne, zgodbe iz njegove zadnje zbirke Pričevalci, pa ravnokar predvajajo na televiziji. Te pripovedi so dragocen vir resnice, ki dopolnjuje enostransko in pomanjkljivo podobo teh usodnih dni.
Zame so ta pričevanja pomemben prispevek k iskanju resnice in dokazujejo nepristranski pristop do obeh resnic. Morda je med gledalci več zagovornikov, kot nasprotnikov revolucije in socializma, vendar smo se dolžni soočiti z obema resnicama. Le tako se bomo nekega dne lahko vsaj vsak zase dokopali do prave resnice.
Pred kratkim sem odgovornim na RTV Slovenija poslal pismo in v njem predstavil svoje nestrinjanje z uvrstitvijo oddaje Pričevalci na tako pozen čas, ki večini preprečuje zvedeti resnico o naši preteklosti. Ustreznega odgovora na svoje pismo še nisem prejel, med čakanjem na odgovor pa me je presenetila vest, da se oddaja ukinja. To sem zasledil v napovedi predzadnje oddaje Pričevalci v spletnem Časniku.si. Ugibam, če je ta odločitev morda odziv na predsednikovo negodovanje.
Prav je, da v teh oddajah pridejo do besede tudi zagovorniki revolucije in socializma s svojimi videnji tistega usodnega časa. Bojim se, da teh ni veliko, saj ostra presoja današnjega gledalca, lahko odkrije vsako protislovje in pravo resnico, te pa nam revolucionarji najbrž ne bodo nikoli zaupali.
Pričakujem, da bo RTV nadaljevala z oddajami Pričevalci in tudi v polni meri pomagala, da ti premagajo strah in negotovost ter se odločijo odkriti svoje zamolčane resnice, ki so del naše zgodovine, vredne spoznanja in spoštovanja. S takim pristopom se bo razblinila tudi mojo bojazen, da lahko nekatera društva posegajo v program njenih oddaj, ki naj bi nadaljevale s pravljico, ki jo nikdar ni bilo.
Foto: Pozareport
