Naš boj za uvedbo demokracije na primeru referenduma 2TIR ni pomemben samo zaradi primera samega, pomemben je tudi zato, ker posegamo v najbolj zanemarjeno in temačno področje slovenske demokracije.
To kar so naivni slovenski demokrati zavozili leta 1994 in še zelo nerazumno poslabšali leta 2013, moramo, žal, zdaj popravljati. Zavožen model demokracije moramo potegniti iz blata kompromisarskega spogledovanja z oligarhičnim načinom vladanja, ki se reproducira skozi krivosodni sistem, nepoštene volitve in uničeno referendumsko odločanje ter skozi dejstvo, da državljani nimamo pravice do ustave. Do njenega spreminjanja ali sprejemanja! Ta pravica je, kljub zbranim podpisom (30.000 jih je potrebnih), pridržana dvema tretjinama (2 / 3) poslancev oligarhično strukturiranega parlamenta. Narobe svet!
Zato velja poudariti naslednje. Ljudem je treba najprej dati pravico do ustave, ki je slovenski državljani in slovenski narod, resnici na ljubo, še nikoli nismo imeli. Ta pravica je temeljna in iz nje izhajajo vse druge. Iz pravice do ustave sledi pravica do referenduma in opredelitev pogojev za njegovo demokratično izvedbo. Rehabilitirati je treba povoženo in osramočeno ter diskreditirano ljudsko odločanje.
Omejiti je treba oblast oblasti, ne pa omejevati oblast ljudstva. Potrebujemo politični sistem po švicarskem zgledu, v katerem se bo oblast bala ljudi. In ne kot zdaj, ko se ljudje bojijo (bojimo)oblasti. Prestrašenemu ljudstvu je treba vrniti pogum in dostojanstvo ter zaupanje v to kar je zapisal Ivan Cankar: ”Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.” Oblast tega ne priznava, čeprav je to zdaj celo zapisano v 3. členu ustave, s katerim se perverzno hvalijo v Evropi.
Oblast naj postane služenje in ne vladanje nad ljudmi
Ministri vključno s prvim ministrom morajo postati to, kar ta beseda izvorno pomeni – služabniki, ki si bodo spoštovanje zaslužili, ne pa ga izsiljevali s strahovlado, krivosodnimi umori, bančnimi in drugimi ropi in z goljufijami na volitvah. Vključno s tistimi goljufijami na referendumu o drugem tiru, ko si je oblast vzela naš denar za borbo proti nam, večini ljudstva pa se to zdi celo normalno. To je primer vrhunske perverznosti – to je švedski sindrom demokracije.
Omenil sem goljufije, ena največjih pa je, da se anti-državljanska levica na oblasti skozi svoj piar in v medijih razglaša za odrešenika tega sveta, v isti sapi pa boj za človekove pravice označuje za ekstremizem, ljudi, ki se zanje prizadevajo, pa celo za razredne sovražnike. Mene razglaša oblast za ljudskega škodljivca – nasprotnika napredka. Ampak pravi škodljivci so prav tisti, ki ne dopuščajo alternativ – ne v stroki ne v politiki. Ta izprijena logika, milo rečeno usodna domišljavost, vse bolj spominja na avantgardo preteklega režima, ki se vrača skozi stranska vrata nedomišljene in šlampaste pajdaške demokracije. In če je kdaj, je danes napočil čas, da se zavzamemo za demokratični kapitalizem, namesto da, kot to počne levica, kličemo nazaj propadli sistem.
Oholost oblasti in njeno usodno domišljavost je treba enkrat za vselej izgnati iz dežele! Do sedaj tega nismo počeli, večina se je predvsem trudila, da se pristrižejo peruti ljudem, ki odstopajo in si upajo glasno govoriti. Oblastna koalicija pa z glasovalnim strojem blokira vse spremembe – in to dela celo na Ustavnem sodišču. Razplet tega spora še čakamo. Dobljena je bila bitka, vojna nas očitno še čaka.
Kje in kako začeti?
Najprej je treba začeti pri ustavi, nato pri referendumih in potem pri volilnem sistemu ter odpravi pohabljenosti medijskega prostora, ki je zreduciran na dva pola, vmes med njima pa ni prostora za ljudi, za državljane.
Seveda pa je prioriteta vseh prioritet sodni – krivosodni sistem. Vsem sodnikom, ki so dokumentirano in sistematično kršili človekove pravice, je treba odvzeti trajni sodniški mandat. Tako imenovani Pučnikov amandma k zakonu o sodniški službi (8 člen) še nikoli ni bil uveljavljen. Če bi ga uveljavili, bi bil danes Milko Novič svoboden in vladnega drugega tira ne bi bilo.
Politične stranke, ki odklanjajo korenite spremembe v pravosodju oziroma jih ne prepoznajo kot najbolj nujno nalogo, si ne zaslužijo ponovnega vstopa v parlament. Nikoli ne bomo vsi enaki, smo pa lahko enakopravni, saj je enakost floskula, enakopravnost pa je dosegljiva in nujna, je pogoj napredka!
Ljudje, osvestimo se in ne kritizirajmo! Vsak narod ima tako vlado kot si jo zasluži. Zaslužimo si boljšo in drugačno – mnogo ljudi trpi krivice oblastne samovolje ter mafijskega ozadja oblasti in tudi zaradi naše indiferentnosti in pišmeuharsva.
Zato pojdimo volit programe in ljudi, ki bod take spremembe zagotovili. Novi obrazi in šminkerska demokracija to vsekakor niso. Maske so padle in igre je konec, pogledati je treba kaj je za odrsko zaveso!
Vso srečo v novem letu želim sebi in vsem prisotnim. Naj bo novo leto prelomno v dobrem pomenu, čeprav je res, kot pravi pregovor: ”Samo od hudega postaneš pameten.” Hudega je bilo dovolj, pameti pa nočemo ali ne znamo uporabljati! Včasih so rekli, da pri 27-tih postaneš polnoleten. Naslednje leto bo država stara 27 let. Naj tudi država in mi z njo odrastemo in postanemo polnoletni. Res publica je drugo ime za REPUBLIKA (javna zadeva), ne na papirju, ampak v življenju.
Samostojnost brez svobodnih državljanov ni veliko vredna. Pučnik je to izkusil na sebi in skušal uveljavljati v praksi. In je trpel v zaporu. Danes je to naloga za druge: nadaljujmo njegovo delo – preteklost naj bo učiteljica in vodnica za prihodnost !
Veselimo se ob praznikih in bodimo vsakodnevno solidarni z ljudmi, ki trpijo zaradi krivic sistema, ki se leta 1991 v bistvu ni spremenil. Bile so samo sanje enega večera, tistega nepozabnega prazničnega večera junija 1991. Danes pa je nov dan – nehajmo sanjati, pričnimo delati za skupno dobro za drugačno RE(S)PUBLICO Slovenijo!
