Ko so pred tridesetimi leti Peter Kovačič Peršin, Janez Podobnik, Lojze Peterle, Ivan Oman, Justin Stanovnik, Marjan Rožanc in drugi ustanavljali Slovensko krščansko socialno gibanje, si niso predstavljali, da bodo za Slovence v epohalnem času krščanski demokrati, takrat rekoč iz katakomb, odigrali tako pomembno vlogo. Skoraj polovico vseh glasov Demokratične opozicije Slovenije – Demosa – sta dosegli stranki Slovenski krščanski demokrati (SKD) in Slovenska kmečka zveza (SKZ). Krščanski demokrat je vodil osamosvojitveno vlado, ki je demokratizirala, ekonomsko stabilizirala in osamosvojila državo. Dobre mednarodne povezave z najpomembnejšimi evropskimi igralci so odigrale ključ–no vlogo pri mednarodnem priznanju Slovenije. Na to obdobje so lahko ponosni. Ponosni smo lahko vsi Slovenci.
Odločevalski zenit in labodji spev hkrati
Veselje ni trajalo dolgo. Uspeh SKD na prvih demokratičnih volitvah je presenetil in šel v nos tako zaveznikom v Demosu (vodstvo Slovenske demokratične zveze – SDZ) kot starim, takrat že prenovljenim ideološkim nasprotnikom. Iz vrst SDZ je že dva tedna po osamosvojitveni vojni prišel predlog Janeza Janše o rošadi v političnem vrhu države, jeseni 1991 je o pojavu neoklerikalizma govoril Dimitrij Rupel, nekaj dni pred tretjo nezaupnico vladi pa je izšel članek Spomenke Hribar Zaustaviti desnico. SKD je postal strelovod vnovič rojenega kulturnega boja. Kulturnega boja, ki je bil neosnovan, kot pričajo intervjuji s ključnimi igralci in opazovalci tedanjega časa v knjigi Slovenija in Pika! Preveliki egi, svetovnonazorske razlike ter pomanjkanje občutka za skupno dobro so pripeljali do tega, da je kljub zgoraj naštetim uspehom Demos zdržal dobri, Demosova vlada pa slabi dve leti.
Krščanska demokracija je svoj odločevalski zenit doživela leta 2000 z 29 poslanci združene stranke SLS – SKD in postavitvijo vlade Andreja Bajuka, ki je bil hkrati tudi njen labodji spev. Še istega leta se je krščanska demokracija znova razdelila na dve stranki. Leta 2008 je iz parlamenta izpadla NSi ter se vanj spet vrnila leta 2011. SLS je izpadla leta 2014 ter ostaja zunajparlamentarna stranka. Leta 1996 sta stranki skupaj prejeli več kot 300.000 glasov, na zadnjih dvojih volitvah nista skupaj zbrali niti 100.000 glasov.
Če se za trenutek ozremo po naši soseščini, lahko opazimo, da je trend usihanja krščanske demokracije nekaj povsem običajnega. Ameriška politologinja Anna Gryzmala-Busse ugotavlja, da so v nekdanjih postsocialističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope obstale samo štiri samooklicane krščanske demokracije: na Češkem, v Litvi, na Slovaškem in v Sloveniji. Razen Litve, kjer je zdaj krščanska demokracija druga največja stranka v parlamentu, krščanski demokrati bolj ali manj životarijo. Na Češkem je Krščansko-demokratska unija (Češkoslovaška Ljudska stranka) izpadla iz parlamenta leta 2010 ter se vanj vrnila leta 2013 in se giblje med 5 in 10 odstotki podpore, na Slovaškem je Demokrščanska unija (Demokratska stranka) leta 2016 izpadla iz parlamenta. Zveni znano?
Kaj krščansko demokracijo loči od drugih konservativnih strank?
Ker se v Sloveniji izraz krščanska demokracija uporablja »prosto po Prešernu«, najprej definirajmo, kaj v politološkem smislu sploh pomeni. Iz knjige Christian Democracy in Europe, ki jo je uredil David Hanley, lahko izluščimo pet ključnih postavk, ki ločijo krščansko demokracijo od drugih strank konservativnega porekla. Prva postavka je vezana na personalističen pogled na posameznika in solidarizem. Druga govori o institutu družine, ki je osnovna celica družbe ter s tem ključna pri posredovanju vrednot in vzgoji bodočih aktivnih članov skupnosti. Tretja o socialno-tržnem gospodarstvu, ki prizna primat prostega trga, a se hkrati zaveda omejitev le-tega in kliče državo k dolžnostim socialnih korekcij, kadar so potrebne. Četrta postavka je vezana na zunanjo politiko, kjer je izražena jasna naklonjenost mednarodnemu povezovanju in evropski integraciji. Peta pa temelji na zavedanju in aplikaciji krščanske etike in krščanskega pogleda na svet v vsakdanji politiki.
Dobršen del Slovencev se lahko poistoveti z zgoraj navedenimi izhodišči. Vprašanje pa je: Ali slovenske stranke, ki se sklicujejo na krščansko demokracijo, te vrednote v polnosti razumejo? Ali stojijo za njimi, jih verodostojno zastopajo in predstavljajo? In če jih, zakaj jim volivci ne verjamejo (več)?
Ko prioriteta postane gospodarstvo
Vprašanja so seveda večplastna in kompleksna. Ključno je vprašanje identitete. Krščanskim demokratom v 30 letih obstoja ni uspelo javno ozavestiti konceptov, ki so primarno krščanskodemokratski. V Sloveniji nedvomno več ljudi ve, kdo igra center pri ameriškem košarkarskem klubu Dallas Mavericks, kot pa zna razložiti, kaj je socialno-tržno gospodarstvo ali vzajemnost – subsidiarnost. Pred leti mi je član IO NSi zaupal anekdoto, ki je žal resnična: člani IO so dobili nalogo, naj napišejo programske smernice NSi, in odgovorov je bilo prav toliko kot članov IO samih.
Ta anekdota jasno priča o tem, da ima tudi vodstvo težave z jasno umestitvijo stranke. Ljudmila Novak je stranko NSi prevzela leta 2008 in jo je leta 2011 uspešno vrnila v parlament. Operativno, v večinski meri tudi vsebinsko, pa je stranko prevzela ekipa, ki je zbrana okoli sedanjega predsednika Mateja Tonina in de facto vodi stranko že zadnjih deset let. Neznosna lahkotnost odstavitve nekdanje predsednice Ljudmile Novak je jasno pokazala, kdo ima vzvode moči v svojih rokah. Porast volilnega rezultata za 1,57 % na zadnjih državnozborskih volitvah so nekateri slavili kot velik uspeh, a hkrati tako pričakovanega in od novega vodstva samozavestno napovedanega preboja preko 10 % ni bilo. Stranka se ni niti približala rezultatom iz let 2000 in 2004.
Sočutje je preveč pomembno, da bi ga prepustili levici
Najpomembnejši vsebinski dokument, ki ga je NSi v zadnjih letih pripravila, je bil gospodarski program iz leta 2014. Zdaj že skoraj ponarodela parola imamo najboljši program – izhaja ravno iz tega gospodarskega programa. Prioriteta krščanske demokracije je postalo gospodarstvo in število prireditev, ki jih ta stranka organizira na Gospodarski zbornici Slovenije; verjetno ni naključje. Premišljena, legitimna, po propadu Virantove liste tudi politično oportuna poteza. Ali je (bila) uspešna, je drugo vprašanje. Z večino programa se lahko brez slabe vesti strinjamo.
Bolj bode v oči filozofska osnova programa, kjer lahko beremo o škotskem razsvetljenstvu, von Hayeku, von Misesu in celo Nozicku. Medtem ko o Kreku, Lampetu, Müller-Armacku, Erhardu ali Maritainu ne zasledimo ničesar. Krščanska demokracija v Sloveniji bi lahko črpala tudi iz svoje lastne, specifično slovenske izkušnje in zgodovine. Ta bi morala iskati rešitve iz izročila, iz katerega sami izhajamo, s posodobljenimi rešitvami, ki so primerne za sedanji čas. Skrb za delujoče gospodarstvo je nedvomno pomembna. Omogočiti okolje za uspešno delovanje malih in srednjih podjetij, ki so gospodarski steber države, še bolj. Vendar se zdi, da krščanska demokracija v Sloveniji pozablja na svoje osnovno poslanstvo.
Posluh za malega človeka, za šibke, za zapostavljene
Krščanska demokracija se v prvi vrsti osredotoča na posameznika, persono – osebo celostno, od njenega spočetja do naravne smrti. Stremi k zagotavljanju pogojev za samoizpolnitev vsakega posameznika. Medtem ko liberalizem in socializem na ljudi gledata enoznačno, si krščanska demokracija prizadeva za večplastno obravnavanje posameznika. Teorija liberalizma, kot piše Anton Jamnik v svoji zadnji knjigi Svet osamljenih tujcev, ne zmore definirati skupnega dobrega. O skupnem dobrem pa se ne moremo pogovarjati brez zmožnosti empatije – sočutja. Krščanska demokracija mora imeti posluh za malega človeka, za šibke, za zapostavljene.
»Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40), je rekel Jezus pred 2000 leti. Črpajoč iz te misli in spodbujen s prelomno papeško okrožnico Rerum novarum je Krek v slabi ekonomski situaciji in času množičnega izseljevanja ustanavljal kmečke zadruge, posojilnice, delavske sindikate, izobraževalna in športna društva. Kaj bi danes počel Krek? Ali bi se boril za prekarne delavce? Ali bi se boril za okolje, ohranjanje stvarstva, kar je po definiciji naloga konservativcev? Ali bi se boril proti razvrednotenju družine? Ali bi v duhovno izpraznjenih dušah prižigal plamen upanja in ljubezni? Ali bi skrbel za starejše in onemogle ter jim poskušal omogočiti dostojno starost? Ali bi se boril za narodno zavest?
Vprašajmo se, ali plujemo v pravo smer
Takrat je imela krščanska demokracija rešitve za tisti čas. Ekonomija je pomembna, ne sme pa biti vse. Ne nazadnje je ekonomija v službi človeka in ne obrnjeno. Sočutje je preveč pomembno, da bi ga prepustili levici.
Identiteto kreirajo ljudje. Nekdaj so krščansko demokracijo v Sloveniji sooblikovali Lidija in Andrej Bajuk, Andrej Capuder, Anton Drobnič, Peter Kovačič Peršin, Marko Kremžar, Leon Marc, Miroslav Mozetič, Ivan Oman, Lojze Peterle, Igor Senčar, Edvard Stanič, Justin Stanovnik, Andrej Umek, Franc Zagožen in mnogo drugih. Opazovalci z velikim O, kot bi jih definiral Ortega y Gasset. Danes je glavni strateški svetovalec NSi Sebastijan Jeretič.
Ob 30-letnici krščanske demokracije imamo veliko razlogov za veselje in praznovanje. Imamo pa tudi priložnost in dolžnost, da se za trenutek ustavimo in znova razmislimo o lastni identiteti, duhu časa in primernih rešitvah, ki jih krščanska demokracija lahko ponudi v skupno dobro in boljši jutri. In se vprašamo, ali plujemo v pravo smer.
Objavljeni v Slovenskem času, št. 107 marec 2019
