Spomnim se, da sem kot majhen fantič, že takrat navdušen prebiralec knjig, brskal po knjižnici. Bolj ali manj slučajno mi je v roke prišla knjiga Bobri. Brez kakšnih posebnih pričakovanj sem jo začel prebirati in takoj me je pritegnila. Kamenodobni lovec Ostrorogi Jelen se potepa po Ljubljanskem barju, sreča lepo deklico (Jezerno Ržo) in se potepa od ene avanture do druge, od enega potovanja do drugega.
Knjiga je delo Janeza Jalna, enega najboljših in najbolj branih pisateljev predhodnega stoletja. Rodil se je leta 1891 v Rodinah na Gorenjskem. Oče mu je kmalu umrl, zato je nadebudnega fantiča na lastne stroške v gimnazijo poslal domači župnik. Po gimnaziji je vpisal bogoslovje. Sredi prve svetovne vojne leta 1915 je bil posvečen v duhovnika. To delo je opravljal do leta 1933 po raznih krajih Slovenije. Med drugim tudi v Notranjih goricah na Barju, kjer je dobil idejo za svoje poglavitno delo Bobri. Leta 1933 je zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil le pisateljevanju. Vojno je preživel v Ljubljani, po vojni pa je v novih časih ponovno služboval kot duhovnik.
Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi.
Pisal je črtice, povesti in drame. Za njegova dela je značilna idiličnost, pisatelj verjame v harmonično urejenost našega sveta, naravni red in lepoto in ju opisuje z lirskimi sredstvi in na simbolen ali celo alegoričen način, kar bolj kot v dramatiki pride do izraza v pripovedništvu. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je nekaj čisto drugega kot tako imenovani happy end. Jalnovski konec je najboljši možen konec za določeno osebo. Do tega konca pa se je morala oseba sama dokopati. V planinskih povestih je slikal rastlinstvo, živalstvo in naravne pojave. Zgledoval se je po svojem učitelju Franu S. Finžgarju, a sta včasih prišla tudi v konflikt, pokazal pa se je tudi Jalnov rivalski odnos z njim.
Prve kratke pripovedi so začele izhajati v Slovencu leta 1924. Izkazal se je predvsem v dveh žanrih, in sicer v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj domačijskega tipa kmečke povesti je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova (Ovčar Marko, Cvetkova Cilka, Trop brez zvoncev) in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Njegova prva povest Ovčar Marko, ki jo je napisal po spominih na očetove pripovedi, je sprva izhajala v časopisu Mladika, v knjigi pa je izšla leta 1929. Leta 1958 je nekoliko predelana izšla ponatisnjena kot prvi del Vozarjev. Vozarji obsegajo še dva dela, in sicer Tri zaobljube in Izpodkopano cesto … Leta 1938 je izdal povest Cvetkova Cilka, ki s svojo čustveno-psihološko dognanostjo sodi v vrh njegovega ustvarjanja. Ta zgodba, ki pripoveduje pa o trpljenju in odpovedi, ki sta prečiščevali glavno osebo, se dogaja na Koprivniku v Bohinju. Tudi zgodba povesti Trop brez zvoncev (1941) se dogaja v Bohinju. Istega leta je izšla še povest Ograd, leta 1952 pa nedokončana lovska povest Sončne sence.
Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Pri snemanju filma, ki ga je režiral Ferdo Delak, je tudi sodeloval. Ko je služboval v Stari Loki, je režiral igre v dramski skupini.
