Slovenska ne- ali bolje protikomunistična družba je v preteklosti podcenjevala komunizem, zlasti njegove domače korenine, ki poganjajo iz družbenih krivic. Slovenci smo zanje posebno občutljivi in geslo »stara pravda«, zavzemanje za pravico, nas določa kot malokateri narod v Evropi.
Kdor se pogovarja s slovenskimi državljani hitro ugotovi, da je med njimi veliko nezadovoljstva. Pri razčlenjevanju tega stanja pa si je kmalu na jasnem, da ga mnogi ne znajo razložiti. Hočejo drugačno in boljšo domovino, ne vedo kakšno in zato ne zmorejo določiti ciljev prihodnosti in poti do njih.
Na splošno sta dva vira nezadovoljstva. Prvi je povezan z prevelikimi pričakovanji ob osamosvojitvi, drugi pa iz primerjave z bogatimi družbami, zlasti Nemčijo, kar pa Slovenija nikoli ni bila in je veliko vprašanje, če kdaj bo. Posebno nezadovoljstvo pa preveva ljudi, ki so bolj ideološko-politično čuteči. Večina Slovencev je pričakovala, da bo komunizem čez noč propadel, da po nekaj mesecih ne bo o njem ne duha ne sluha. Motili so se. Komunistična vzgoja in skromna mednarodna razgledanost državljanov sta bili dobro načrtovano in temeljiti uporabljeno sredstvo komunistične ideološke samoobrambe. Komunizem je predolgo časa trajal in mnogi so na njegov račun predobro živeli, da bi ga čez noč zavrgli. Številnim pristašem je obljubljal in tudi dajal privilegije, ki niso imeli nobene povezave ne z delom, ne z znanjem, z ničemer, razen nagrado, ker ga brez rezerve podpirajo. Mnogim je komunizem prinesel tudi standard, ki ga sedaj ne morejo zadržati in sodelovanje pri oblasti, do katere je danes mogoče, kljub vsem pomanjkljivostim, priti le preko politične dejavnosti v strankah in volitev. Krog resničnih ali namišljenih oblastnikov se je zmanjšal. Ne gre spregledati tudi socialnih krivic in napetosti, ki jih je prinesel nov, kapitalistični družbeni sistem. Žal številni pristaši nekdanjega režima nočejo ali ne zmorejo videti, da so s spremembo režima največ pridobili nekateri posamezni komunistični privilegiranci, ki so se že pred zlomom komunizma pripravljali na njegov konec in polastitev nekdanji državnih podjetij. Obtožujejo osamosvojitelje, jih krivijo celo prevare in podobnih grehov. Gre za ideološko in politično »slepe« ljudi, ki živijo v preteklosti in se bojijo prihodnosti, gre za ljudi, ki zaradi intelektualne lenobe ne zmorejo videti kraje, laži in sprenevedanja, ki so bistveno orodje komunističnega grabljenja oblasti.
Slovenska ne- ali bolje protikomunistična družba je v preteklosti podcenjevala komunizem, zlasti njegove domače korenine, ki poganjajo iz družbenih krivic. Slovenci smo zanje posebno občutljivi in geslo »stara pravda«, zavzemanje za pravico, nas določa kot malokateri narod v Evropi. Tudi zaradi nenasitnega, slovensko-bolestnega iskanja resnice in pravice smo Slovenci med tistimi narodi, ki se najraje tožarijo na sodiščih. Prav zaradi izjemne socialne občutljivosti je velik del nekdanjih naivnih in družbeno premalo kritično razgledanih krščanskih socialistov končal v komunističnih vrstah. Niso uvideli, da besede demokracija, pravica, svoboda… pomenijo pri komunistih nasprotje tistega, kar v resnici pomenijo. Spreobračanje in zloraba vrednot se jim je poleg sejanja strahu in negotovosti globoko splačala pri osvajanju oblasti Slovenska pomlad je precenjevala Slovence, v demontažo nekdanjega komunističnega režima ni praktično nič vložila in zato je današnja Slovenija tam kjer je. Vodijo jo komunisti. Pa ne po zaslugi Moskve ali kakšne mednarodne komunistične centrale. Komunistom so sprva onemogočili, da bi kot ministri koalicij vodili državno obrambo, notranje zadeve, pustili pa so jim socialo, šolstvo, kulturo in tam sedaj nadvse uspešno ribarijo v kalnem. Še huje je, da so večino starih birokratov pustili na svojih mestih. Ti so potem vzgajali svoje naslednike in četudi demokratične stranke zmagajo na volitvah, jih pri izpolnjevanju predvolilnih, predvsem pa demokratičnih načrtov izigra stari birokratski aparat. Povedano drugače in enostavneje: Slovenije in Slovencev ne ogroža mednarodni komunizem, ampak sami sebe. Osamosvojitvene stranke so premalo poznale in upoštevale slovensko zgodovino, kjer sta bila socialno in na njem sloneče nacionalno vprašanje temeljni generator družbenih in političnih zahtev in ciljev.
Slovenija ima prihodnost. Svetlo in lepo. Le pot do nje bo daljša in bolj trnava kot so predvidevali največji pesimisti. Zahteva veliko truda in potu, predvsem pa močne in jasne volje. »Kjer je volja je tudi pot,« pravi pregovor. Slovencem gre očitno trenutno predobro, da bi se vrnili na pot, ki so jo začrtali ob slovenski osamosvojitvi. »Kajti meso želi zoper Duha, a Duh zoper meso; ta sta namreč nasprotna drug drugemu« (Gal 5,17)
Prispevek je bil prvič objavljen v 24. številki Svobodne Slovenije, ki je izšla 4. 12. 2017
Foto: aol.co.uk
