Postati davčna oaza, kjer mora pravo veljati za vse enako, je pri nas preveč zahtevno, Slovenija je prototip oaze pajdaškega kapitalizma v puščavi evropske normalnosti.
Ob zadnjem medijskem navdušenju zaradi razkritja množice znanih oseb, ki so tako ali drugače povezane s poslovanjem preko davčnih oaz, je Rok Novak duhovito čivknil: »Ob zavistnih razpravah o tem, kdo je kam svoj denar deponiral, naj zopet spomnim: bilo bi nam bolje, če bi imeli več oaz in manj puščav.«
Zatočišče v puščavi
Dejansko oaza dobi svoj smisel šele, če jo definiramo kot zatočišče v puščavi. Davčne oaze niso glavni problem, so simptom. So posledica nezmernih davčnih obremenitev v številnih nacionalnih gospodarstvih. Poslovanje preko davčnih oaz prinaša določena tveganja. Pravna varnost v mnogih oazah je nižja kot v drugih državah, uveljavljanje lastninskih pravic je bolj zapleteno in davčne uprave velikih gospodarstev so posebej sumničave do vseh, ki poslujejo preko najbolj razvpitih davčnih oaz. Mnoga velika nacionalna gospodarstva kot je na primer nemško ali ameriško omejujejo finančne transakcije s temi območji. Pomemben del dejavnosti OECD je namenjen povečanju poslovne transparentnosti in omejevanju izogibanja davkom. Vsa ta tveganja so za podjetnika sprejemljiva, če so razmeroma majhna glede na davčne obremenitve, ki bi jih bil deležen v domicilni državi oziroma v državi, v kateri posluje.
Tveganja pri poslovanju iz davčnih oaz so manj pomembna tudi za kriminalce in teroriste, če jim oaze nudijo anonimnost. Preko njih lahko operejo denar kriminalnega izvora ali pa financirajo kriminalno / teroristično dejavnost. To je glavni problem davčnih oaz in mednarodna skupnost postopoma in uspešno zapira tovrstne možnosti za financiranje mednarodnih hudodelstev.
Obstajajo države in davčna območja, ki nudijo davčnim rezidentom zelo visoko stopnjo anonimnosti in so še vedno malo regulirane. To so na primer kanalski otoki Jersey in Man, čezmorska britanska območja Bermuda, Deviški in Caymanski otoki, Mavricij, Hong Kong, ameriška zvezna država Delaware, Lichenstein, Monaco in nekatere zalivske države. Obstajajo pa tudi države, ki so že pred časom ugotovile, da jim lahko nizki davki in podjetjem prijazna zakonodaja omogočijo pomembno konkurenčno prednost pri zagotavljanju blaginje njihovim državljanom. To so na primer: Luxemburg, Nizozemska, Irska, Malta, Ciper, Švica, Slovaška, Estonija in Singapur. Te države prilagajajo svojo davčno zakonodajo zahtevam OECD in velikih gospodarstev ravno toliko, da davčni rezidenti teh držav niso diskriminirani pri mednarodnem poslovanju. Le redko se jih še imenuje davčne oaze (tudi zaradi njihove agresivne samo-promocije) in tiste med njimi, ki so članice EU, močno nasprotujejo poenotenju davčnih stopenj znotraj Evropske unije. Lani je EU naredila spisek 81 držav in davčnih območji za katere obstoja velika verjetnost, da spodbujajo izogibanje davkom in utajo davkov, a na črni listi netransparentnih davčnih območji in držav se je znašel samo Trindad in Tobago.
Globalna dimenzija izogibanja plačevanja davkov preko davčnih oaz?
Docent na Berkeleyju Gabriel Zucman ocenjuje, da »normalne« države letno izgubijo 12 % davka od dobička pravnih oseb (cca 200 milijard dolarjev), ker gospodarske družbe optimizirajo svoje poslovanje preko davčnih oaz. Države EU izgubijo več, okrog 20 % prihodkov. Slovenija je med šestimi članicami EU, ki po oceni Zucmana izgubijo najmanj (Slika 1). To je tudi zato, ker je efektivna obdavčitev dobička gospodarskih družb v Slovenji razmeroma nizka in je pri nas izogibanje plačilu davka na dobiček le znamenje zelo agresivnega davčnega načrtovanja ali pa prikrivanje nezakonitih, oziroma moralno spornih dobičkonosnih poslov.
Največ zaradi izogibanja plačila davkov preko davčnih oaz prihranijo multinacionalke. Po oceni Zucmana kar 45 % vsega dobička multinacionalke umetno prikažejo v davčnih oazah (Slika 2)
Drug del izogibanja plačevanju davkov oziroma utajevanja je skrivanje bogastva in dohodkov fizičnih oseb. Zucman ocenjuje, da se 8 % bogastva vseh svetovnih gospodinjstev, kar je primerljivo z 10 % svetovnega BDP, hrani v davčnih oazah (Vir: NATIONAL BUREAU OF ECONOMIC RESEARCH). Večinoma gre to za najbolj bogata svetovna gospodinjstva, ki imajo več kot 50 milijonov dolarjev premoženja. Slovenija posamično v navedeni oceni ni omenjena. A glede na druge Sloveniji primerljive države lahko sklepamo, da je premoženja slovenskih državljanov v davčnih oazah manj kot za 10 % slovenskega BDP, to je med tremi in štirimi milijardami evrov. Največji delež tega »slovenskega« premoženja v davčnih oazah je prav gotovo v lasti nekdanjih lastnikov »govorečega mačka«.
Davčne oaze so problem predvsem za velika svetovna gospodarstva, ki jih skrbi financiranje mednarodnega terorizma in kriminala, saj morajo njihove davčne uprave napolniti ogromne, vedno prazne državne blagajne. Tako je razumljivo, da je OECD – mednarodna organizacija, ki velja za klub najbogatejših držav – zastavonoša povečevanja transparentnosti poslovanja davčnih oaz. Razumljivo je prav tako, da mediji mnogo bolj secirajo vsakokratno razkritje davčnih skrivnosti, kot pa so na primer secirali Wikileaksovo razkritje diplomatskih skrivnosti. Davčne oaze bodo, predvsem zaradi vse večje težnje po globalni varnosti, vse bolj transparentne in nadzorovane. Povsem ukinjene pa nikoli ne bodo, ker ne ogrožajo svetovnega gospodarskega reda in so koristen korektiv brezumni politiki »obdavči in zapravi« (»tax and spend«)
Slovenija »oaza« samo za prvorazredne
Za Slovenijo so davčne oaze predvsem zamujena priložnost, da bi se kot nova država vzpostavili kot davčna oaza, vsaj kot Slovaška ali Estonija, če že ne kot Nizozemska, Luksemburg ali Irska. Navedene države so oaze za vse, pri nas pa se vzpostavlja »oaza« samo za prvorazredne.
Pri nas samo prvorazredno medijsko podjetje lahko pred propadom reši zamejski finančni sklad s koreninami v finančnem poslovanju komunistične tajne policije. Le v Sloveniji je možno koncentrirati terjatve pri prijateljskem upniku, ki potem z izglasovanjem prisilne poravnave okrade ostale upnike. Le v Sloveniji se prvorazredni lahko poravnajo za odškodnino v višini 70.000 evrov za ne zasedbo funkcije v javnem podjetju. Samo slovenski bankirji in njihovi gospodarji pomagajo iranski tajni službi prikrivati financiranje agenture na Zahodu »pro bono«. V Sloveniji politično vplivni mešetarji kanalizirajo oglaševalski in sponzorski denar velikih državnih podjetji klientelističnim upravičencem. V Sloveniji in v še v nekaterih nedemokratičnih državah si mogočneži z denarjem in nasiljem zagotovijo molk medijev v zvezi z njihovimi nečednimi rabotami.
Postati davčna oaza, kjer mora pravo veljati za vse enako, je preveč zahtevno, Slovenija je prototip oaze pajdaškega kapitalizma v puščavi evropske normalnosti.
