Madžarska in Slovenija sta torej zelo različni, saj desna politična in medijska hegemonija očitno pri nas ni mogoča, zrušenje leve vlade je skoraj enako težko; še desna večina ni dosegljiva.
Paul Lendvai je avstrijski novinar madžarskega rodu, po nazorski usmeritvi socialdemokrat, ki je po zatrtju madžarske vstaje leta 1956 zbežal v Avstrijo. V knjigi o Orbanu (angleška izdaja: Orban, Europe’s new strongman, Oxford University Press, 2017) ne skopari s kritiko madžarskega premiera. V vzponu iz revnega madžarskega zakotja in Orbanovi drži v rosnih letih njegovega političnega angažmaja razbira že osebnostne predispozicije za sedanjo avtoritarno držo.
V Fideszu so se združili podeželani
Nič v Orbanovem otroštvu ni kazalo na protikomunistično razpoloženje; družina je bila po pripovedovanju Lendvaia konformistična. Pogumna poteza pa je bila ustanovitev Fidesza leta 1988 v budimpeštanskem študentskem kolegiju Bilbo: Orbanovi takratni študentski kolegi so še sedaj njegovi najtesnejši zavezniki na ključnih mestih madžarske države, zanje pa je skoraj brez izjeme značilno, da prihajajo iz podeželskih krogov, ne iz liberalne ali levo usmerjene budimpeštanske elite, ki je nanje gledala zviška – doživljanje, ki naj bi pri Orbanu pustilo za vse življenje močan pečat in narekovalo njegov kasnejši politični credo.
Po volitvah 1998 je Orban državo usmeril proti ekonomskemu debaklu
Stranka je doživela na prvih volitvah uspeh (Orban je prvi javno pozval k umiku sovjetskih čet iz Madžarske), a poraz na naslednjih leta 1994: Madžarski so zavladali bivši komunisti v koaliciji s Svobodnimi demokrati, ki so sicer pred tem bili znani po svoji ostri protikomunistični drži. Leto kasneje je Orban svoj dotlej liberalni (mestoma celo proticerkveni) Fidesz zapeljal v desno in leta 1998 osvojil prvi premierski mandat – število poslanskih mest je posedmeril in udobno vladal tudi brez skrajnežev v Jobbiku. Dvig minimalne plače za petdeset odstotkov, občutni dvigi plač v javnem sektorju, darežljive spodbude za zasebno stanovanjsko gradnjo so pozneje pripeljali do ekonomskega debakla Madžarske v letih 2002–2010, za katerega bo sicer dejansko najbolj odgovorna kasnejša koalicija socialistov in Svobodnih demokratov.
Madžarska opozicija je skrivaj snemala pogovore v zaprtem krogu
Vlado socialističnega premiera Medgyessya je naposled leta 2002 zrušila objava novice v opozicijskem časopisu, da je bil agent komunistične tajne policije. Nasledil ga je Gyurcsanny, ki ga ima Lendvai za “najsposobnejšega, kontroverznega in nepredvidljivega (in zagotovo najbogatejšega) politika levice” na Madžarskem, ki je uspešno skrival realno ekonomsko stanje in širok obseg korupcije vse do jeseni 2006, ko je nacionalni radio objavil na skrivaj posnet zvočni zapis s srečanja v zaprtem krogu, kjer je predsednik vlade prostodušno povedal, da je vlada lagala že vsaj dve leti in da že štiri leta ničesar pravega ne počne.
Madžarska desna opozicija je razpolagala z instrumenti civilne družbe
Takšen razvoj je dal krila Orbanu in njegovi stranki Fidesz. Toda bodimo pozorni, kako je bilo to mogoče!
Lendvai – kot omenjeno zgoraj – je zapisal, da je socialistično vlado že leta 2002 zrušil opozicijski časopis. Torej je tudi v tistih razmerah na Madžarskem obstajal desni časopis s primerno naklado in težo, ki je lahko ključno pripomogel k menjavi oblasti; pa tudi volilno telo, ki je bilo občutljivo na podatek o sodelovanju premiera z nekdanjo politično policijo. Nato je leta 2006 nacionalni radio – kljub levi politični prevladi – vendarle objavil novico, ki je bila za (levo) vlado spet porazna. Torej je na Madžarskem celo v času dominacije politične levice desnica razpolagala z demokratičnimi instrumenti in instrumenti civilne družbe, s katerimi je bilo mogoče vlado učinkovito nadzorovati.
Medijska hegemonija do dvotretjinske večine
Toda še pomembneje je to, kar se je zgodilo v času do volitev leta 2010, ki so spet na oblast pripeljale Orbana. Lendvai piše, da je v tem času Fidesz lahko računal na medijski imperij enega svojih najboljših prijateljev Šimicke – ta opozicijski, sicer zasebni medijski imperij je poleg spletnih strani in drugih manjših medijev obsegal dva dnevnika, dve televizijski in dve radijski postaji. Še enkrat, to se je dogajalo v razmerah leve vlade. (Kasneje se je Šimicka Orbanu izneveril in njegov poslovni imperij je bil odtegnjen od državnih jasli.)
Na volitvah aprila 2010 so desne stranke prejele 75 odstotkov glasov, Fidesz pa sam dvotretjinsko večino, s katero je nato z zelo problematično naglico bliskovito spremenil ustavo in vrsto zakonov, resda usklajenih s to ustavo – pravno-formalno je torej bilo vse zakonito. Dvotretjinska večina pa je uveljavila podobno večino v najrazličnejših upravnih odborih, svetih itd., tudi v pravosodju in javnih medijih.
Popolna dominacija v oblasti in medijska hegemonija odpreta pot korupciji
Lendvai je seveda zelo kritičen do takšnega političnega pohoda Fidesza in Orbana zoper politične nasprotnike. Prejšnjo dominacijo levice je, tako Lendvai, zamenjala enako popolna dominacija desnice. Pri tem avtor ta proces prikaže kot golo voljo po moči, le na površini skrito pod skrb za krščanske in tradicionalne vrednote, ki pa so velikemu delu madžarskega elektorata nedvomno pomembne, vključno s Trianonom, o katerem Lendavi pravi, da je utrdil mit o madžarskem narodu kot žrtvi.
Takšna popolna dominacija je naposled privedla tudi do široko razprostranjene korupcije, za katero Lendvai trdi, da se z njo ne more več primerjati niti korupcija levih vlad v letih 2002–2010 (do katere avtor nikakor ni prizanesljiv); privede pa tudi do vprašljivega koketiranja Madžarske s Kitajsko in Rusijo.
Če torej verjamemo Lendvaiu, na Madžarskem Fidsezu in Orbanu nikakor ne gre iskati demokratičnega vzora desnosredinskim političnim silam, kljub določenim potezam, ki so nam morda všeč, kot npr. večji poudarek tradicionalnim vrednotam. Gre torej res samo za golo oblast in denar? Tudi pri Orbanu?
Slovenija in Madžarska sta si različni
Ko primerjamo Orbanov vzpon z usodo desnice v Sloveniji, lahko ugotovimo, da je – kljub na videz boljši začetni poziciji slovenske demokracije – na Madžarskem bilo mogoče mobilizirati javno mnenje, in to z dovolj vplivnimi/velikimi desnimi mediji, medtem ko lahko na Slovenskem še danes o tem le sanjamo.
Madžarska in Slovenija sta torej zelo različni. Desna politična in medijska hegemonija očitno pri nas ni mogoča, zrušenje leve vlade skoraj enako težko; še desna večina ni dosegljiva. Prodora demokracije in resnično pluralnih medijev ter emancipacije politične in civilne desnice (kaj šele njene zmage) se bo torej treba pri nas lotiti drugače kot na Madžarskem.
