Priseljevanje Slovencev v Pueblo (Kolorado), največjo slovensko naselbino na ameriškem zahodu, ima zanimive začetke. Po osvoboditvi ameriških sužnjev so na bombažnih poljih potrebovali novo delovno silo, ter tako začeli uvažati ljudi iz Italije in Avstro-Ogrske. A ko so ti prispeli v Louisiano so ugotovili, da so Slovenci visoki in močni, zato bi jih bilo škoda za polja. Poslali so jih v Pueblo, kjer je razcvet doživljala železarska, jeklarska in metalurška industrija. Seveda Slovenci nikakor niso bili edina etnična skupnost v Pueblu, ampak le ena izmed mnogih. Vsekakor pa zelo številčna in je v mestu pustila zelo izrazito sled, eno najglobjih v vsej Ameriki.
Slovenci v Pueblu so se hitro organizirali in že leta 1893, leto preden je bila ustanovljena Kranjsko-slovenska katoliška jednota (KSKJ), ustanovili svoje društvo sv. Jožefa, ki se je kasneje pridružilo KSKJ. Sezidali so narodni dom in cerkev sv. Marije Pomagaj. Ta je bila pozneje premaknjena na novo lokacijo in deluje še danes, sicer ne več zgolj kot slovenska župnija, a z jasnim slovenskim imenom, podobo Marije z Brezij in drugimi slovenskimi znamenji v njeni notranjosti. Pred nekaj leti je bil pred cerkvijo zgrajen park s spominskimi ploščami rajnim faranom. Tukaj lahko na enem mestu vidimo zgoščenih na stotine slovenskih priimkov, največ z Bele krajine in Dolenjske. Enako velja tudi na pokopališču, kjer marsikateri slovenski napis na tisočih slovenskih nagrobnikih obiskovalca popelje v tok skoraj stoletja in pol, ko so ljudje tukaj govorili, peli, mislili, delali, živeli in ljubili po slovensko. Spomini, ki se počasi iztekajo, čas neutrudno briše njihove sledi. Sledi, ki ostajajo, pa dobivajo nov pomen – nekoč žaljivko poimenovanje “kurji vrh” za predel, kjer so živeli Slovenci, danes sami ponosno poudarjajo. Enako velja za nekoč tudi žaljivo poimenovanje Slovencev kot “bujoni”. Za to se sicer ne ve, od kje izvira. Nekateri menijo, da iz angleškega poimenovanaja za škornje (boots), saj so jih Slovenci kot rudarji nosili. Drugi pravijo, da naj bi jih ljudje v severno-francoskih pristaniščih, od kjer so odpluli v Ameriko, imenovali “lepi ljudje” v francoščini in naj bi se spačenka ohranila tudi čez lužo. Izvor poimenovanja bo očitno vedno ostal nekoliko dvomljiv in skrivnosten.
Ob župniji sv. Marije Pomagaj je v pretekosti delovala tudi šola. Ta je danes zaprta, v stavbi pa sedaj delujeta Gornikova slovenska knjižnica in muzej ter Rodoslovni center. Slednji hrani pomembne vire o porokah, krstih in smrtih ljudi slovenskega porekla v Koloradu. Obisk teh treh organizacij, ki jih vodijo isti entuziasti, pa človeka težko pusti hladnega. Tukaj je zbranih na stotine slovenskih knjig, tako najstarejših slovenskih kot povsem novih. Posebej ponosni so na lastne izdane slovenske kuharske knjige z recepti v angleščini in lastne pravljice s slovenskimi motivi. V muzeju najdemo narodne noše, panje, čipke, tolarske bankovce … in celo prav vse znamke, ki jih je Pošta Slovenije izdala od osamosvojitve do danes. Tega nisem videl še v nobeni izseljenski skupnosti! Velik interes je tudi za rodoslovno društvo, iskanje korenin je pravi trend po vseh slovenskih skupnostih širom po ZDA.
KSKJ v Pueblu še vedno upravlja narodni dom, poleg tega deluje še več drugih društev. Posebej zanimiv je klub Prešeren, kjer je članstvo omejeno le na sto ljudi, biti morajo moškega spola in ne le Slovenci, ampak imeti tudi slovenski priimek (torej v poštev pridejo iz mešanih zakonov le ti, ki imajo slovenske očete, ne pa tudi tisti z le slovenskimi materami). Starejši člani to še vedno podpirajo in so ponosni na takšno zaprtost, številni mlajši pa kritično opažajo, da na takšen način izgubljajo številne dobre ljudi, ki bi lahko obogatili klub. Kot zgled kažejo italijanska društva, kjer niti ni potrebna italijanska narodnost, ampak je dovolj zanimanje za italijansko kulturo. Približno pol ure vožnje iz Puebla, v kraju Rye delujeta tudi Prešernov dom, velika podeželska prireditvena koča in dvorana sv. Jožefa.
V Pueblu velja omeniti vsaj tri markantne osebe slovenskega rodu. Prvi je bivši astronavt Ronald Sega, trenutno predstojnik kolidža za fiziko in sorodne znanosti na Državni univerzi Kolorado. Drugi je Ray Kogovsek, med leti 1978 in 1985 demokratski senator v Washingtonu, kasneje pa častni konzul Slovenije v Koloradu. Šarmanten gospod je še vedno zelo vpliven, danes deluje kot lobist, osrednje področje njegove aktivacije je razdelitev kvot za pitno vodo. Tretji pa je Rudi Krasovec, nacionalni predsednik KSKJ. Čeprav sem mu moj obisk najavil le dan prej, si je v trenutku vzel dva cela dneva zame ter mi razkazal Pueblo z okolico, tako vse sledi slovenske prisotnosti, kot tudi vse naravne znamenitosti. Ob tem pa sem izvedel tudi marsikatero zanimivo in koristno informacijo o KSKJ. Nobenega dvoma ni, da prav podporne bratske organizacije (ob KSKJ je navečja še Slovenska narodna podporna jednota – SNPJ, poleg teh dveh delujejo še tri manjše) danes povezujejo največje število rojakov v ZDA. Čeprav se je njihova vloga od ustanovitve do danes spremenila, so še vedno pomembne nosilke slovenske identitete. Pomembno je tudi, da jih odlikuje vzorno poslovanje, ki zagotavlja stabilno prihodnost. KSKJ denarne presežke tako namenja poleg drugih stvari tudi za štipendije študentov in dijakov. V preteklem letu so razdelili kar 168 štipendij v višini 1.000 dolarjev, za vse njihove člane, ki so na univerzi. Do štipendije imajo pravico tudi vsi srednješolci, ki se vpišejo na katoliško srednjo šolo. Glede članstva sicer pri KSKJ postajajo vse bolj odprti. Včasih so bili v organizacijo pripuščeni le posamezniki, ki so bili slovenske narodnosti in aktivni katoličani. Danes je edini pogoj da so kristjani.
Tako KSKJ kot mesto Pueblo si zelo želita povezovanja s Slovenijo. Mesto je pobrateno z Mariborom, vsako leto organizirajo teniški turnir, kamor poskušajo vedno privabiti tudi enega tekmovalca iz Slovenije, ki mu oni krijejo stroške. Uspešno je sodelovanje med slovensko vojsko in Colorado national guard, v prihodnosti bi želeli spet obuditi aktivnosti pa področju šolstva in študija, kjer je bilo že precej iniciativ, a niso najbolj zaživele. Kot težavo navajajo, da za ameriške študente Slovenija ni najbolj atraktivna lokacija, medtem ko za Slovence, ki jim je omogočen študij v Koloradu pravijo, da nato vsi hočejo ostati v ZDA in se nočejo vrniti v Slovenijo.
