V Sloveniji od vsega začetka uspevajo politiki, ki si na zastavo z velikimi črkami za geslo napišejo “slogaštvo”. Pravzaprav je potrebno pravkar povedano dopolniti z dvema omejitvama. Uspevajo v prvi vrsti na raznih lestvicah priljubljenosti in skoraj vsi prihajajo s tako imenovane desne strani političnega prizorišča.
Konstruktivna praznina
Tip “slogaškega” politika se je pojavil takoj z obnovo demokracije. Mediji in nekateri predstavniki nasprotnega političnega bloka so Demosove predstavnike tako rekoč takoj začeli predalčkati na “konstruktivne” in “revanšistične”. Marsikdo je z veseljem sledil temu vzorcu in storil vse, da bi obveljal za “konstruktivnega”. V zadnjih dvajsetih letih bi se jih dalo našteti kar nekaj, in vsi so so bili deležni enake usode. V zadnjem mesecu se je ugledni druščini ne čisto pričakovano pridružil še Matej Tonin. Za vse naštete je značilno, da so bili za svojo “slogaško”, “spravljivo”, “konstruktivno” držo nagrajeni z visokimi mesti na lestvicah priljubljenih politikov in s precej medijske hvale. Nesporno so k srcu prirasli tudi slovenskemu volilnemu telesu, ki (menda) ne mara skrajnosti. Nekoliko bolj klavrno so se skoraj vsi – kot Lojze Peterle leta 1996 in 2007 ali Franc Zagožen leta 2000 – običajno odrezali na sam volilni dan, ko imata volivka in volivec na voljo samo en glas, ki ga navadno namenita tistemu, ki jima je najbolj všeč, ne pa komu, ki jima je najmanj zoprn. V tem je bil (in je) za marsikaterega “konstruktivca” izvir frustracij, zavisti in zamer, usmerjenih predvsem v tiste politične sile in njihove predstavnike, ki so državljane vseskozi “delili” in niso bili prav nič “slogaški”, pa so se vseeno veselili bistveno boljših rezultatov. Zakaj?
Zato, ker je “slogaštvo” ekipe, ki se ji je pridružil vodja poslanske skupine NSI, čudne sorte. Na eni strani je na Slovenskem vseskozi prevladujoča povojna politična mitologija, s katero naj bi dosegli nekakšno “slogo”, ker predstavlja svetinjo za toliko Slovenk in Slovencev. S tem ni nič narobe, to je (lahko) celo zaželeno. In kar se cilja tiče, dam vsem, ki so si zanj prizadevali, prav. Ampak na strani “slogaško” usmerjenih politikov ni bilo doslej praviloma nič lastnega. Ni bilo pogledov in skrbi njihovih jedrnih volivcev, pač pa zgolj neskončna želja po ugajanju “drugim”. Če sodimo po Toninovem modrovanju v njegovem pismu stranki, ki naj bi položaj razbistrilo, pa ga je po mojem mnenju samo poslabšalo, se je tudi on ujel prav v to past. V past, v kateri človek v sami želji po medijskem božanju in javnem odobravanju pozabi nase in, kar je še veliko huje, na volivce, ki naj bi jih zastopal. Tako dobimo domnevno pokončne kristjane, ki so proti vsakemu “vmešavanju Cerkve v politiko” ali za prepoved vsakršne konfesionalne dejavnosti v šolah, pa prepričane desničarje, ki se trudijo na vse pretege dokazati, da je Janez Janša največja narodna nesreča po bavarskem vojvodi Tasilu, ali goreče antikomuniste, ki paradirajo s titovkami in zahtevajo Titovo cesto. Vse za narodov blagor in vzpostavitev prepotrebne “sloge”.
Za pravo slogaštvo
Drugo vprašanje je, zakaj je po letu 1990 do takšne konstruktivne “praznine” prihajalo skoraj izključno na desni. Odgovor je preprost in že večkrat izrečen: slovenski zgodovinski konsenz, oblikovan po drugi svetovni vojni in bistveno nedotaknjen v osamosvojitvenih in demokratizacijskih procesih, je preprosto tako nagnjen v eno stran, da je razmeroma radikalno stališče v prid povojni mitologiji razumljeno kot standard, razmeroma skromen odmik od nje pa kar kot vsega zgražanja vredna “konservativna revolucija”, kakor je te dni moderno reči. Janez Drnovšek je tako recimo veljal za izrazito povezovalnega politika, a mu od manihejskih, v povojni mitologiji utemeljenih stališč, v katerih so se do zadnjega pojavljali princi teme in angeli luči, ni bilo treba odstopiti praktično niti za ped.
Ker volilni izidi nedvoumno kažejo, da volilno telo kljub politbarometrskemu “božanju” praznega “slogaštva” na desni ne nagrajuje, slednje očitno ni pot, ki bi dejansko lahko kam pripeljala. Še manj je verjetno pot zapiranje v vzporedne univerzume “edine prave resnice”, ki smo mu jim pri mnogih med drugim priča v teh dneh in ga lahko razumemo tudi kot odgovor na pozabljanje lastnih volivcev nekaterih. Resnično slogaštvo lahko nastane samo, če imata obe strani možnost ohraniti svoja spoznanja in izkušnje in se jih vseskozi zavedata, a znata poiskati presečišče, pri katerem se nobena ne izgubi, kot se je to prerado dogajalo v prizadevanju za “sredinskost” za vsako ceno v zadnjih dvajsetih letih.
Foto: Nsi
