Pa so minile še volitve v nemški prestolnici. Glavna novica je gotovo, da sta obe “ljudski stranki” skupaj osvojili “veličastnih” 39 odstotkov glasov, kar je bil še ne tako daleč nazaj zelo povprečen izplen za eno “ljudsko stranko”. Kje so časi, ko je CDU sam v Zahodnem Berlinu še leta 1999 pobral več kot polovico glasov, ali pa res že bolj oddaljeno obdobje Willija Brandta, ko so socialdemokrati veselili dveh tretjin podpore.
Skoraj vsi imajo razlog za jezo in za veselje
Če je jasno, da nadaljevanje velike koalicije v Berlinu ni več mogoče, ker je SPD in CDU skupaj pripadlo samo 69 od 160 sedežev v poslanski zbornici, je hudič vendarle znova v podrobnostih. Edini nesporni zmagovalci so tako liberalni svobodni demokrati, ki so praktično početverili svoj dosežek izpred petih let in se vračajo v mestni parlament z dvanajstimi poslanci. “Rumeni” so sicer takšnih izletov iz berlinske skupščine in nazaj doživeli že kar nekaj. Na drugi strani so edini čisti poraženci pirati, za katere se, medtem ko se jim na daljni Islandiji morda nasmiha celo volilna zmaga, nemška saga vsaj začasno končuje. Socialdemokrati se lahko ne glede na velikanske izgube veselijo relativne večine, krščanski demokrati drugega mesta v hudi konkurenci ter tega, da se njihov rezultat giblje bliže zgornji meji predvolilnih napovedi. Levica je lahko zadovoljna z vrnitvijo na tretje mesto, pa tudi s precejšnjim volilnim plusom. Zeleni so sicer izgubili, a relativno malo, in dosegli prvo mesto v kar dvanajstih volilnih okrožjih. Alternativa za Nemčijo je dosegla še en odmeven rezultat, ki je Angelo Merkel že nagnil k posipavanju s pepelom zaradi napak v begunski politiki, in se s štirinajstimi odstotki globoko zasidrala v obeh delih mesta.
Toda če morajo predvsem pri “rdečih” in “črnih” zmajevati z glavo zaradi dramatičnih izgub in zgodovinsko nizkih dosežkov, ni neskaljena niti radost tekmecev, z izjemo že omenjenih liberalcev. Zeleni imajo pred relativnim dosežkom ravno tako minus in s tretjega so zdrsnili na četrto mesto. Levica je v celoti gledano resda precej pridobila, toda prav v njene trdnjave na skrajnem vzhodu Berlina se je Alternativa za Nemčijo najbolj zajedla ter tam pobrala svojih pet neposrednih sedežev (od skupaj oseminsedemdesetih, na koliko jih je razdeljen Berlin). Alternativa sama upravičeno vzbuja največ skrbi zaradi nadaljevanja svojega cunamija, a je namesto na drugem, ki je zdelo dosegljivo, končno vendarle pristala zgolj na petem mestu.
Dramatična geografija
Vprašanje, kdo in kje je volil populistične alternativce, je seveda osrednje po berlinskih volitvah. Omenil sem, da se je dobro odrezala tako na zahodu kot na vzhodu nekdaj razdeljenega mesta. Pri tem je v elitnejših četrteh obeh delov ostajala večinoma pri enomestni podpori ali komaj prelezla desetino. Po drugi strani se je na skrajnem severozahodu, v Reinickendorfu, marsikje približala petinski, na skrajnem severovzhodu pa kar tridesetodsotni podpori. S severovzhoda so tudi štirje njeni neposredno izvoljeni poslanci, družbo jim dela še eden z jugovzhoda. Z omenjenim se ponavlja zgodba iz Mecklenburga-Prednje Pomorjanske, ko je Alternativa premagovala Levico v boju za naklonjenost malega človeka. Le, da je Levico v Berlinu drugače kot na severu reševalo dejstvo, da so se k njej vrnili leta 2011 izgubljeni volivci v elitnih okrožjih nekdanje vzhodnonemške nomenklature, ki jih v Mecklenburgu-Prednji Pomorjanski kajpak ni ali so tam samo v neznatni meri. Po drugi strani je Alternativa znova osvojila tudi precej nekdaj krščanskodemokratskih in socialdemokratskih glasov ter se napojila pri studencu protestnih glasov, nekoč oddanih za tokrat povsem poražene pirate. Krščanskim demokratom so precej “krvi spili” še liberalci. Končno se v Berlinu nadaljuje sam po sebi razveseljiv trend vseh zadnjih deželnozborskih volitev v Nemčiji. Volilna udeležba je znatno narasla in dosegla za prestolnico izjemno spodobnih 67 odstotkov. Večino prirastka smemo pač pripisati Alternativi.
Zdaj ima župan Michael Mueller na razpolago kar nekaj možnosti za sestavo koalicije. Ob manj udobnih “nemški koaliciji” socialdemokratov, demokristjanov in liberalcev ali “kenijski koaliciji” socialdemokratov, demokristjanov in zelenih se bo verjetno razmeroma hitro odločil za že preizkušeno rdeče-rdeče-zeleno navezo. Dvomim pa, da je to zdravilo, ki lahko ustavi vzpon populistov.
