Si želimo družbe, kjer bodo otroci svoje starše spodbujali k evtanaziji?

Na začetku je morda pametno narediti hitri presek slovenske družbe kot take. Najbrž je treba priznati, da imamo dva močna pola in Slovenija kot država se nagiba na en ali na drugi pol glede na to, katera oblast nam vlada. V dveh letih Janševe vlade, smo kot država bili bolj naklonjeni Višegrajski skupini in njihovim vrednotam, sedaj pod vlado Goloba smo usmerjeni bolj v zahodnoevropski način razmišljanja.

Kot kaže je trenutno zelo primeren čas, da se poskusi v naši družbi normalizirati še eno ekstremno liberalno stališče, to je, da se kot moralno sprejemljivo sprejme evtanazijo. Ali poenostavljeno povedano, da se uvede »pomoč pri smrti«, evtanazija kot samomor z zdravniško pomočjo. Torej, potem ko se je Hipokratovo prisego pohodilo že tolikokrat zaradi izvajanja umetnih prekinitev nosečnosti, se jo sedaj z drugo nogo lahko pohodi še s t. i. legalizacijo evtanazije.

Aparat, ki malo po malo lansira čustvene zgodbe ljudi, katerih zmagoslavni zaključek je evtanazija, seveda deluje preko vsega mainstream občestva, kar ga premore Slovenija. Po njihovo je vsak, ki nasprotuje takemu razmišljanju, zastarel, nečuteč in nima pojma, kaj pomeni trpljenje.

Seveda bi bila normalizacija in posledično uvedba evtanazije tudi zajeten posel, sprostile pa bi se tudi čakalne vrste za dome upokojencev in ne nazadnje, končno bi lahko začel veljati Zakon o dolgotrajni oskrbi, ne bi se ga več rabilo prestavljati v prihodnost, saj bi se število odjemalcev tega zakona začelo »regulirati«.

Naj bo jasno, telesno trpljenje je prav gotovo nekaj najhujšega, s čimer se človek v življenju sooči. In včasih, ko trpi kakšen izmed bližnjih, potihoma upamo, da se to trpljenje čim prej konča, saj nam je groza spremljati trpljenje nekoga, ki ga imamo radi. A nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do (naravne) smrti je najvišja moralna vrednota, na kateri je zrasla evropska civilizacija. In sedaj, nekaj desetletij po tem, ko smo odpravili smrtno kazen (zadnja usmrtitev je bila leta 1959 v Mariboru), se želimo spet začeti igrati bogove in sami odrejati, kdaj je treba umreti. Da o vseh zlorabah, ki so mogoče, niti ne razmišljamo.

Otroci, ki s svojimi ostarelimi starši nimajo dobrih odnosov in »morajo« plačevati svoj delež, da so ti starši v domu upokojencev, bodo najbrž vsaj v kakem primeru navijali in starše vzpodbujali, da posežejo po evtanaziji. Si želimo take družbe? Po tem, ko smo uvedli Ministrstvo za solidarno prihodnost, ob vsej promociji evtanazije, ki je mimogrede pri nas še prepovedana, čakamo, da se to ministrstvo izjasni in obsodi taka ravnanja, ampak pričakovati kaj takšnega je najbrž utopija.

S tematiko iskanja smisla v trpljenju se med drugim ukvarja knjiga DA, življenje! kjer Sara Ahlin Doljak kljub težki bolezni in telesnemu trpljenju pokaže, da je vredno živeti in slikati smisel tudi v takih življenjskih situacijah.

Morda ni vsak človek dovolj močan in kdo hitreje obupa, absurd pa je, da se jasno in glasno promovira ljudi, ki obupajo in jim je zadnja destinacija evtanazija. S tako promocijo trpečim po vsej Sloveniji sporočamo, da se ni vredno boriti, da v težkih trenutkih ni vredno iskati višjega smisla, temveč je lažje reči adijo in oditi umret tja, kjer je evtanazija omogočena. Taka ravnanja se mi zdijo že sama po sebi bizarna, zastrašujoče pa je, da se jih promovira kot »primer dobre prakse«.

Prav tako, kot se promovira evtanazijo, se je v preteklosti promoviral sežig in žare pokojnikov namesto pokopa v klasični krsti. Tako smo samo v dveh desetletjih prišli do ekstrema, da se po smrti vse skupaj zgodi zelo neosebno in ekspresno hitro. Namesto, da bi umrli ležal vsaj dva dni v krsti, da bi se od njega žalujoči lahko poslovili, se sedaj zgodi, da je žara pokojnika za slovo dostopna le dve do tri ure pred obredom pogreba. Smrt želimo umakniti čimbolj stran, pa čeprav je zraven rojstva edini dogodek, ki se zgodi v življenju vsakega.

Naj me kličejo zastarel, naj me kličejo, karkoli želijo, človeško življenje od spočetja do naravne smrti bom zmeraj branil, saj če se že lahko igramo z vsemi možnimi modernističnimi absurdi, je človekovo življenje meja, katere naj se ne bi nikoli posegalo.

Matjaž Kosi



2 komentarja

  1. Evtanazija bodi na voljo levičarjem, za druge pa naj bo prepovedana. Prvi pa naj se dajo evtanazirati za zgled drugim tisti, ki se zavzemajo za uzakonitev evtanazije.

Comments are closed.