Še dva dneva nas ločita od začetka uradne predvolilne kampanje. To bo čas ostrih bojev med strankami in listami. Javnomnenjske ankete, vkolikor jim gre verjeti, kažejo, da bosta novi stranki, Lista Gregorja Viranta in Lista Zorana Jankovića, močno prevetrili naš notranjepolitični prostor. Tudi mediji dajejo obema novonastalima strankama veliko pozornosti. Od osebnosti pa je v ospredju predvsem ljubljanski župan Zoran Janković.
Janković in partijska podpora
Pisal se je 10. oktober. Novinarji smo se nekaj pred poldnevom zbirali pred ljubljansko mestno hišo. Razlog: Ljubljanski župan Zoran Janković naj bi napovedal svojo kandidaturo na predčasnih državnozborskih volitvah 4. decembra. Kakor smo kasneje videli, se to ni zgodilo. Ga je pa prišlo v ljubljansko mestno hišo podpreti in prositi naj kandidira 26 javnosti znanih državljanov. Že ko smo stali pred mestno hišo, smo spremljali prihode teh znanih ljudi. Med njimi so prišli nekdanji predsednik države Milan Kučan, predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik ter, proti Katoliški Cerkvi sovražno nastrojena pesnica in pisateljica, Svetlana Makarovič. Zasledili smo tudi ekonomista Jožeta Mencingerja in pravnika Lojzeta Udeta. Skratka, Jankovića je prišla podpreti sama stara partijska nomenklatura, za katero bi normalen državljan, ki že dvajset let živi v demokratični državi, mislil, da ji je že zdavnaj odklenkalo. Vendar, ne! Ta se ponovno oživlja! Partija je svojo moč manifestirala tudi skozi poziv, ki ga je prebrala Svetlana Makarovič, ki ni mogla iz svoje kože norčevanja iz žrtev komunističnega režima po drugi svetovni vojni. „Dokler si še župan, imam tudi predlog za novo ime Titove ceste; Damabranska,“ je izjavila. Povsem razumem enega novinarskih kolegov, ki je stal poleg mene in mi v razočaranju dejal: „Za kozlat!“
Janković vs. Janković
Ljubljanski Jay-Z, kakor ga je imenoval generalni sekretar SD-ja Uroš Jauševec, je kandidaturo svoje stranke napovedal naslednji dan na Kongresnem trgu v Ljubljani. A tudi takrat se še ni izjasnil, ali bo sam kandidiral na svoji listi ali ne. Njegova osebna kandidatura ni znana niti danes. A vkolikor se bo sam odločil in stopil v volilni boj, mu bo kampanjo močno otežil kar njegov lastni sin Jure Janković. Nedavno so namreč v javnost prišli novi podatki v zvezi z njegovim sumljivim poslovanjem, ko šestih bančnih računov v Švici ni prijavil davčnemu uradu v Sloveniji. Poleg tega pa naj bi lani decembra porabil kar za 40 njegovih plač denarja, in to v enem dnevu. Isti dan je na račun dobil tudi 60 tisoč evrov, za katere nihče ne ve, od kje so se znašli. Poleg tega, kakor je znano, je isti sin ljubljanskega župana v preteklosti posloval z ciprskimi in liechtensteinskimi podjetji, pri čemer se je zgodilo tisto znano spreminjanje namembnosti zemljišč, ki so postala zazidljiva prav v mandatu Zorana Jankovića.
Z zemljišči pa se ni zapletlo zgolj tu. Pred dnevi se je oglasilo tudi podjetje Tritonis. To je leta 2009 na dražbi, za milijon evrov, od Mestne občine Ljubljana odkupilo zemljišče v bližini Vojkove ceste. V kupoprodajni pogodbi – pod to je podpisan Zoran Janković – je pisalo, da je zemljišče prosto vseh bremen. A ko je podjetje, ki je želelo graditi garažno hišo s poslovnimi prostori, začelo s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, so se začele stvari zapletati. Oglasilo se je podjetje PNZ, ki je dokazalo, da so oni lastnik omenjenega zemljišča. Podjetje Tritonis je tako ostalo brez dobrega milijona evrov in se je zaradi „malomarnosti“ Zorana Jankovića, kakor navaja družba, znašla v težkem finančnem položaju.
Janković in mafijski posli
Ljubljanskemu županu prav tako ni v čast, kakor je priznal na nedavni tiskovni konferenci, da dobro pozna vodilnega trgovca z mamili v Sloveniji Dragana Tošića, kateremu sodijo v odmevnem primeru Balkanski bojevnik. Po besedah Jankovića je Tošić, ki ima v Ljubljani več lokalov, kupil enega izmed njih na dražbi Mestne občine Ljubljana. Kupil ga je v času, ko je prestajal zaporno kazen, kljub temu pa mu je MOL dala lokal v najem po smešno nizki ceni. Kakor so poročali nekateri mediji, ni samo Zoran Janković tisti, ki preko MOL posluje s Tošićem. Z ljudmi, obosojenimi zaradi trgovine z mamili, posluje tudi njegov sin Damjan Janković. Ta je namreč z lastnikom podjetja Brenton, Brunom Filipičem, podpisal predpogodbo o prodaji Elekte. Do prodaje kasneje ni prišlo, ker so Filipiča zaprli zaradi trgovine z mamili.
Ob takšnih ozadjih ni nič presenetljivega priznanje Zorana Jankovića, zakaj se je odločil, da izreče usodni „da“ za kandidaturo. Kakor priznava, ga je k temu nagnila želja, da bi opral ime svojih sinov. In če smo do zdaj na Jankovića, zaradi sumljivih poslovanj in mešetarjenja z zemljišči, gledali kot na nekakšnega Berlusconija, pa na tej točki postane nevaren za demokratično prihodnost naše države. Jankovičevo priznanje njegovega motiva za kandidaturo namreč pomeni odkrito priznanje, da bo, v primeru mandatarstva, prevzel pravosodje, policijo in medije, da bi zaščitil svoja sinova.
Janković in Türk
A da bi Janković postal mandatar, je zelo majhna možnost. Javnomnenjske ankete mu ne kažejo tako velike podpore. Ker pa Janković močno cilja na mesto premiera, bi bilo vse, kar mu tega mesta ne bi prineslo, zanj hud poraz. Tukaj pa ne smemo pozabiti na besede predsednika republike Danila Türka, ki je pred časom dejal, da bo dobro premislil, komu bo v naslednjem sklicu parlamenta podelil mandatarstvo. S tem bi ga utegnil podeliti ravno Jankoviću, pa četudi mimo demokratično izražene volje volivcev. V tem primeru pa bi, kakor je na večerji pri novi italijanski veleposlanici v Sloveniji, diplomatom sporočil predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, sledila koalicija Janković – Virant, ki naj bi bila tako že vnaprej dogovorjena.
Ob vsem zgoraj napisanem, in če temu dodamo še vedenje, da je Janković v svojem mandatu prestolnico zadolžil za tri letne proračune, da je lagal, ko je obljubljal, da zaradi projekta Stožice ne bodo trpeli računi Ljubljančanov ter ob tem ne zanemarimo nepoplačanih podizvajalcev in delavcev, ki so garali na samem projektu, se pošten Slovenec vpraša, ali si Slovenija res zasluži takšno alternativo?
Foto: Wikipedia
