Pred desetimi dnevi so slovenski organi pregona izvedli doslej verjetno najodmevnejšo kriminalistično akcijo, povezano s sicer z nečednostmi ne prav neomadeževane politične scene. Hišne preiskave pri županu prestolnice, njegovih družinskih članih in poslovnih partnerjih so odmevale tudi v tujini. Razumljivo, glede na to, da gre za vodjo največje opozicijske stranke, maziljenca botrov iz ozadja ter nesojenega premierja. Predvsem pa je akciji veliko težo dalo dejstvo, da sum temelji na kopici dokumentov in da v preiskavi sodelujejo praktično vsi organi, da gre torej za sum težkih kriminalnih dejanj, ki segajo na prav vsa področja.
V času, ko je videti, da se nam država sesuva pod nogami, tudi na področjih, ki so se še nedavno zdela v solidnem stanju, pa je žarek upanja posijal prav na področja, ki so dve desetletji veljala za najhujšo rakasto rano mlade države. V mislih imam organe, ki bdijo nad spoštovanjem zakonov in predpisov in ki bi naj s šibo po prstih tiste, ki jih zalotijo pri kršitvah.
Od prve lastovke do jate
Čeprav je glede na obseg zlodel, ki jih je povzročil domačijski kapitalizem, podprt s teorijo o nacionalnem interesu, bila doslej obsojena le peščica, pa si dandanes vendarle že drznem govoriti o trendu, ki nakazuje, da se premikamo v pravo smer. Prva lastovka se je pojavila spomladi 2008, ko je mesto direktorja Urada za varstvo konkurence zasedel Jani Soršak. Z njegovim prihodom je UVK prvič začel opravljati svoje naloge in šele takrat se je pokazala vsa beda dolgoletnega (ne)delovanja pod taktirko Andreja Plahutnika. Približno v istem času je oživela in začela svoje delo opravljati tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev, ko je na mesto direktorja prišel Damjan Žugelj.
Še en organ, ki je po menjavi direktorja veliko pridobil na integriteti, je Komisija za preprečevanje korupcije. Po odhodu populističnega in v premnoge afere vpletenega direktorja Draga Kosa je Komisiji, pod vodstvom Gorana Klemenčiča, uspelo ponovno pridobiti kredibilnost in ugled strokovno kompetentnega in od politike neodvisnega organa. O stanju KPK ob primopredaji dovolj pove že to, da novi direktor od predhodnika ni želel nobenega nasveta.
Tudi Davčna uprava RS nekoč ni veljala za prav vzorno in učinkovito. Mnogi problemi, ki ji jih očitajo, so aktualni še danes, a po drugi strani se je izkazala v zadnjih odmevnih primerih. Tako v aferi Merkur kot Janković so bili ključni dokazi oziroma sumi plod preiskave organov DURSa.
In nenazadnje se počasi prebujajo tudi pravosodni organi, tako tožilstvo kot sodišča. Četudi sodbe Zidarju, Tovšakovi in Kordežu še niso pravnomočne, je napredek vendarle očiten. Pri Zidarju in Kordežu gre vendarle za dva izmed najvplivnejših slovenskih direktorjev, maziljencev politične elite, velikih rib, kakršnih doslej niso pošiljali za zapahe. Zato sta njuni obsodbi veliko vredni, saj sta pomemben signal, da tudi najmočnejši za organe pregona niso več nedotakljivi. Gotovo se tudi ljubljanskemu županu danes precej bolj tresejo hlače, kot bi se mu tresle še pred dvema letoma.
A do cilja je še daleč
Postopen napredek je vsekakor dober obet za prihodnost in upravičeno lahko pričakujemo, da bo šlo v prihodnje še na bolje, saj gre za procese, ki jih je nemogoče ustaviti. Bolj pravna država ne pomeni le, da nepridipravi pristanejo za zapahi, ampak odločilno vpliva tudi na odnos državljanov do etike in pravice.
Stanje, ko bodo obsojeni vsi, ki so pri prisvajanju nekoč skupnega premoženja kršili zakone, je le vmesna postaja. Na cilju bomo takrat, ko se bo večina državljanov zavedla, da ni težava le pri tistih, ki so zaradi krize uničili podjetja, ki so si jih poskušali prisvojiti, temveč tudi pri tistih, ki so si podjetja prisvojili uspešno. Četudi nekateri med njimi morda pri tem niso kršili nobenih zakonov, je seveda že po preprosti logiki jasno, da nekdo, ki je imel le hišo in obleko na sebi, ne more dvajset let kasneje biti lastnik podjetja s pet ali deset tisoč zaposlenimi.
Vir fotografije: dnevnik.si
