Še ne 40-letna zgodovina ZKJ

V času Informbiroja (1947 – 1955) je Stalin 28. junija 1948 obtožil Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ), da se je oddaljila od idej Marxa in Lenina. Sledila je izključitev iz komunistične internacionale. Kot proti ukrep je Tito leta 1952 takratno KPJ preimenoval v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ) in začel s sistematičnimi čistkami, deportacijami na Goli otok in likvidacijami Rusofilov.

V začetku petdesetih let po drugi svetovni vojni so »novopečeni in preoblečeni« komunisti po zamisli Edvarda Kardelja, tovarne izročili v upravljanje delavcem, vendar samo na simbolni ravni. Partija, ki se je razglasila za avantgardo delavskega razreda, je vse niti družbenega življenja na vseh ravneh trdno držala v svojih rokah, dokler se niso začeli tektonski premiki v smeri demokratizacije in osvoboditve izpod komunistične diktature.

Z leti sta naraščala moč in prevlada Srbov nad drugimi nacionalnostmi, kar je sprožilo odkrit upor na Hrvaškem, ki sta ga idejno vodila Savka Dabčević – Kučar in Mika Tripalo. Upor je bil kljub demonstracijam zadušen, kasneje tudi v Sloveniji ob znani Kavčičevi »cestni aferi«.

Leta 1989 je v Srbiji na oblast prišel Slobodan Milošević. S svojo velesrbsko politiko in vnovično centralizacijo oblasti je Milošević začel rušiti Jugoslavijo. Zato se je na XIV. izrednem kongresu ZKJ v Beogradu, »zgodil Hafnerjev zloglasni prst«, slovenska komunistična delegacija pa je 24. januarja 1990 protestno zapustila kongres in tako dokončno povzročila razpad takratne ZKJ. Dramatične dogodke so zalivale tudi grenke solze…

Foto: wikipedia