Ne enkrat smo od nekdanjega predsednika vlade dr. Mira Cerarja slišali, da Marjanu Šarcu prepušča državo v boljšem stanju, kot jo je prejel. Kaj drugega kot politik, ki bi v tem poklicu rad še ostal, tudi ne more reči.
Gotovo ima nekaj osnove za tako trditev, odvisno na kaj misli, gledano v celoti, kot država, pa je Slovenija v čedalje slabšem stanju. Zunanjepolitični položaj je slab, da slabši ne bi mogel biti. Uveljavljanje arbitražnega sporazuma je več kot zgovorni dokaz te trditve. Približevanje Rusiji, ni prineslo nobenega, ne političnega, ne ekonomskega dobička.
Notranjepolitično stanje je groteksno. Vsa država naj bi se tresla pred nekakšno Štajersko stražo, baje okoli 40 fantov, ki bi se radi igrali vojake. Naredili so strateško napako. Razglasili bi se na primer za Zidanškov bataljon ali pa 14. divizijo, mahali z zastavo, ki bi imela na vrhu droga rdečo zvezdo, na rdeči zastavi pa znamenito »orodje«, sklicevali bi se na tradicije NOB, za pokrovitelja razglasili Milana Kučana ali dr. Tita Turnška: dve podobi iste vsebine in vse bi bilo v najlepšem redu. Če bi trdili, da bodo nadaljevali tisto, kar je bilo slabo opravljeno v poletnih mesecih 1945 in pogledujejo za praznimi rudniškimi jaški, bi postali častna enota ZB in bi nadomestila njihove uniformirance na partizanskih proslavah, ki so očitno vir takega posnemanja in organiziranja. Ljubljanski župan bi jih tedensko gostil na Kongresnem trgu, znana pesnica bi točila rimane solze. Politika zahteva ničelno toleranco do takih in podobnih pojavov. Te ni, ker se vse presoja po ideoloških kriterijih. Z enimi oboroženci se fotografira nekdanji predsednik države in aktualna ministrica za obrambo, druge bi zaprli. Nekateri izganjajo podjetnike v »Filadelfijo«, grozijo svojcem po II. svetovni vojni pobitih z enako usodo, hkrati pa hočejo dr. Možini vzeti službo – vse to je dovoljeno, druge pa bi zgolj za javno izrečen dvom o pravilnosti in upravičenosti polituke po II. svetovni vojni pribili na križ. Težko breme zgodovine je mogoče preseči le z humanostjo, moralo in pravno državo. Ustrahovanje, ki postaja temeljna oblika slovenske realnosti, ni pot v človeka varno prihodnost.
Sestavljanje zadnje slovenske vlade je bila največja parada nestrpnosti v zgodovini samostojne Slovenije.
Stanje slovenske države je v resnici zaskrbljujoče. Pravo ne funkcionira, kar se najbolje izraža v zdravstvenih razmerah. Ne mislimo samo na bogatenje na račun nabav medicinske opreme, ki bo po prodaji mariborske in ljubljanske banke očitno glavni vir financiranja starih sil, ampak na vse splošno stanje. Vrste čakajočih bolnikov se večajo in trenutno nad razmerami evidenca niti ne možna. Številni umrejo predno pridejo »na vrsto«. Zlasti zaskrbljujoče je v domovih za ostarele, ki imajo že tako nizke pokojnine, plače tistih, ki tam opravljajo najtežeje delo so sramota in žalitev človeškega dostojanstva, zlasti žensk, ki prevladujejo. Število prihodnjih socialnih podpirancev zaradi izplačevanja zajamčenih plač strmo narašča. Njihovi prejemniki postajajo armada revnih, ki bodo v prihodnosti glavni problem naše družbe. Slovenija je čedalje dlje od socialne države, čeprav je to ustavno zagotovljeno stanje. Edini, ki jim gre vedno boljše, je tanka plast bogatašev. Oligarhične vlade, zadnja je po tem izstopala, znanjo zanje dobro preskrbeti.
Slabo je tudi na drugih področjih, pa naj gre za kulturo ali znanost ali pa policijo in vojsko, ki postaja sama sebi največji problem. Trenutno njeni »ideologi« iz vrst pripadnikov nekdanje TO, delajo tipični polkovniški udar tokrat sicer na političnem področju, katerega namen je dokazati, da so oni ustvarjalci slovenske samostojnosti. Kljub članku dr. Antona Beblerja v Veteranu, ki so ga očitno naročili, pa ga ne zmorejo razumeti, kljub pozivom k treznosti v vrstah vojaških strokovnjakov z najvišjimi znanstvenimi nazivi s področja zgodovine, razni samooklicani znanstveni kljukci razglašajo »zgodovinske resnice« v stilu njihovega vzornika dr Tita Turnška in nesojenega generala Milana Gorjanca.
Vse bolj, zlasti po izjemnih zaslugah ministrice Katićeve spolitizirana vojska, njen ideal je »bitka« na Sutjeski, ni samo sama sebi največji problem, ampak postaja počasi a zanesljivo, politično vprašanje. Prav v njenih vrhovih je namreč zrasla ideja o proslavi 50 letnice TO. Ne samo, da ne poznajo zgodovine oziroma jo prirejajo videnju svojih namišljnih zaslug, ampak ne razumejo, da je na začetku slovenske osamosvojitve demokratizacija, zrušitev komunističnega monopola, šele potem samostojna država. Posredno trdijo, da so bili antikomunisti, nosilci najsvetlejših demokratičnih tradicij. Obračun s temi nevrotiki bo očitno najtežja naloga novega obrambnega ministra, ki pa bo pri tem potreboval tudi pomoč vrhovnega poveljnika predsednika republike. Prišlo bo namreč do merjenja moči z Kučanom, ki, kljub svoji znani intimni opciji, hoče biti prvi osamosvojitelj.
Kolikor je bilo mogoče razumeti, koalicijska pogodba Šarčeve vlade stanje države ne zanima. Ni nepričakovano, ker Židanovim država odmira, oligarhi jo sovražijo, Karel pa je na njo tako in tako pozabil kot na upokojence, kar je izrabila edina strankarska predsednica in ga pri volitvah skoraj sesula. To ni vlada za, ampak proti, predvsem Janši in vse bolj Toninu. Njen predsednik je lahko velik igralec, vendar je kot tak lahko le vrhunska transmisija neke druge pameti, ni originalni mislec, ampak, če ostanemo na ravni odnosa med piscem gledaliških iger in igralcem, posredovalec. Slovenska država pa nujno potrebuje operativnega državnika, ki bo Sloveniji vrnil zunanjepolitični ugled in ji dal notranjepolitično vsebino in smisel. Ruplovemu, sprva retoričnemu vprašanju, ali se je slovenska država ponesrečila, pritrjuje vse več ljudi. Zdi se, da je cilj novonastatjajoče vlade prizadevanje, da to postane večinsko prepričanje..
Ob izteku vladanja koalicije, ki vzpostavlja vlado, bo minilo 30 let od nastanka samostojne slovenske države. Se bomo tega dogodka spominjali ali bomo praznovali? Bo takrat vstajenska ali črna maša? Do bo prvi maševalec hotel biti Kučan je jasno, med bralci« Šarca gotovo ne bo, kajti hlapec Jernej je svoje delo že doslej bolj ali manj opravil.