Kar malce strašljivo so se razpletle sobotne volitve na Slovaškem. Pravzaprav o njih pred soboto niti nisem nameraval pisati, a je slovaška scena v marsičem podobna slovenski, zato dogajanje skoraj vpije po vlečenju vzporednic z našo državo.
Zmaga mladega populista
Nekdanjemu in novemu premierju Robertu Ficu se je posrečilo nekaj, kar se ni pred njim od nastanka države še nikomur. Niti razvpitemu predhodniku Vladimirju Mečiarju v njegovih najboljših letih ne. Ne samo, da se bo relativno mlad že drugič zavihtel na stol predsednika vlade, tokrat je s 44,4 odstotka glasov za nameček osvojil krepko absolutno večino sedežev (83 od 150) v parlamentu. Nasmeh se mu lahko še nekoliko razširi ob misli, da so drugouvrščeni krščanski demokrati pristali pri vsega 8,9 osdstotka glasov in šestnajstih sedežih. Tako se je po dobrem letu in p0l neslavno, da se bolj ne bi mogla, končala zgodba široke koalicije desnosredinskih in sredinskih strank, katerih glavni skupni imenovalec je bil po volitvah junija 2010 nasprotovanje Ficovi vladi.
Seveda izidi podobno kot tisti iz devetdesetih let, ko je sceno obvladoval omenjeni Mečiar, kažejo globoko zarezo v slovaški družbi. Na eni strani so predvsem podeželski volivci, obremenjeni s strahom pred nekdanjimi madžarskimi gospodarji in sedanjo znatno madžarsko manjšino (slednje je uradno za kakšno desetino prebivalstva) in po drugi strani obrnjeni v polpreteklost, kar še kako dobro poznamo iz Slovenije. Blag prehod iz komunizma brez hudih rezov in na trenutke groteskni slovaški nacionalizem z glasnim protimadžarskim koloritom pa simbolizirata prav nekdanji Mečiar in sedanji Fico, za katerega je bila žametna revolucija samo “nepotrebna motnja” njegovega uradniškega delavnika. Čeprav se ima za socialdemokrata, so ga zaradi nacionalističnih popadkov in bratenja s Slovaško nacionalno stranko “slovaškega jelinčiča” Jana Slote v stranki evropskih socialdemokratov nekoč začasno suspendirali.
Razcepljena desnica
Za slovaške desnosredinske stranke, med katere se zaradi pretežno krščanskodemokratske usmeritve umeščata tudi obe stranki madžarske manjšine, je po drugi strani od nekdaj značilna skoraj neverjetna razcepljenost. Če so se bolj v preteklost obrnjeni volivci vseskozi znali zbrati okoli enega samega voditelja in stranke, so lahko konservativci in liberalci do oblasti prišli le v razmeroma široki koaliciji. Že na volitvah 2010 so krščanski socialci dosedanje premierke Ivete Radičove zbrali več kot za polovico manj glasov od Ficove Smeri. Vlado je nato Radičova sestavila s podporo na desno škilečih krščanskih demokratov, večinsko madžarskega Mostu in velike zmagovalke zadnjega odločanja, liberalne Svobode in solidarnosti, najbolj podobne naši Virantovi listi. V koaliciji se je že od vsega začetka kresalo, najbolj med izrazito konservativnimi demokristjani, nekakšno slovaško Novo Slovenijo, in libertarno Svobodo in solidarnostjo. Slednja si je na koncu pridobila največ zaslug za padec vlade oktobra lani, ko ni hotela glasovati za varnostni mehanizem za evro. Potrebne glasove so potem zagotovili Ficovi, zaradi česar se Fico te dni razglaša za velikega Evropejca, toda cena za njihovo soglasje so bile predčasne volitve. Te je vladajoča koalicija posebej po razkritju korupcije v njenih vrstah v času njenega prejšnjega mandata gladko izgubila. In če je bilo tik pred volilnim dnem nekaj negotovosti o tem, ali bo Fico kljub prepričljivi relativni večini zmogel sestaviti vlado, so volivci tokrat že takoj odpravili vse dvome. Verjetno na ta račun se od parlamenta poslavlja nacionalist Jan Slota, medtem ko Mečiarjevo Gibanje za demokratično Slovaško, glavna zvezda političnih devetdesetih, dokončno roma v zgodovinsko ropotarnico. Tudi to je navsezadnje zgodba, znana z naših zadnjih parlamentarnih volitev, ko sta državni zbor zapustili SNS in nekoč vsemogočna LDS.
Ampak podobno kot v Sloveniji omenjeno za doslej vladajočo desno sredino ni tolažba. Krščanski demokrati se resda veselijo drugega mesta, toda kot stranka z omejenim dometom, le nekoliko večjim od tistega Nove Slovenije, so ga lahko dosegli samo ob popolnem razsulu svojega političnega p0la. Desne stranke na Slovaškem po kratki vladni avanturi torej čaka mučna obnova v opoziciji, zlasti mažarsko manjšino (in še koga) pa po vsej verjetnosti precej težki časi. Obenem je slovaški razplet grozeče svarilo slovenski vladni večini, kaj se bo verjetno zgodilo, če jim projekt spodleti in bodo njene stranke razlikam dajale prednost pred podobnostim. Slednjič smo nekaj podobnega enkrat že doživeli. Razsulu Bajukove vlade je leta 2000 sledil zgodovinski triumf liberalnih demokratov. Slovakom se je enaka stvar primerila po kratki medigri “velike koalicije” šest let prej. In zdaj spet.
Foto: Wikipedia
