Pretekli teden je dobila epilog zgodba o nemškem škofu Franz-Petru Tebarzu van Elstu, ki je bil oktobra lani suspendiran, potem ko so prišle na dan podrobnosti o razkošni obnovi oziroma izgradnji škofijskega centra v škofiji Limburg.
V sredo, 26. marca, je bilo na strani nemške škofovske konference javno objavljeno 108 strani dolgo poročilo posebne komisije, ki je raziskala primer. Poročilo je sicer že dober mesec dni prej v roke dobila vatikanska kongregacija za škofe pod vodstvom kardinala Marca Ouelleta.
Isti dan je škof Tebarz van Elst papežu Frančišku podal odstopno izjavo. Sporočilo vatikanskega tiskovnega urada je bilo ob tem kratko. Navaja, da je »Sveti sedež sprejel odstop«, ker je »v škofiji Limburg prišlo do situacije, ki onemogoča rodovitno izvajanje službe« sedanjemu škofu. V sporočilu je zapisano še, da Sveti oče naproša klerike in vernike škofije Limburg, da »voljno sprejmejo odločitve Svetega sedeža ter si prizadevajo znova ustvariti ozračje karitativne ljubezni in sprave«.
Širše razsežnosti konflikta v škofiji Limburg
Vatikansko sporočilo je diplomatsko. Ne omenja osebne odgovornosti škofa Tebarza van Elsta, čeprav je verjetno dovolj podatkov, da bi se Vatikan lahko izrekel vsaj o »politični« odgovornosti škofa; o kazenski se seveda brez ustrezno izpeljanega kanoničnega postopka ne more.
Sporočilo tako lahko razumemo v okviru tradicionalne kulture spoštovanja do službe škofa – tudi kadar oseba, ki ima škofovsko posvečenje, svojega poklica ne opravlja najbolj vredno. Beremo pa lahko tudi med vrsticami. Tovrsten »prostovoljni odstop« ima težo že sam na sebi. Slovenci to sporočilo gotovo razumemo, saj imamo v zadnjem času s tem že nekaj izkušenj.
Po drugi strani pa poziv duhovnikom in vernikom k ustvarjanju ozračja ljubezni in sprave tudi ni samo prazna fraza, ki naj malo olajša težo trenutka. Čeprav je bila v naših in svetovnih medijih v ospredju limburškega škandala predvsem etična razsežnost gradnje škofijskega sedeža, pa ima konflikt v škofiji Limburg tudi druge razsežnosti, ki se kažejo v siceršnjih odnosih med limburškim škofom ter delom njegovih duhovnikov in vernikov.
Ni na tem mestu, da bi raziskovali kompleksna razmerja v nemški Cerkvi, ki so verjetno tudi vplivala na končni razplet afere Limburg. Očitna je bila odgovornost škofa v zgodbi o gradnji škofijskega centra vendarle tako velika, da je bil odstop potreben. Kaj vse se je v škofijskem občestvu še dogajalo ob tem, je bolj vprašanje za nemško Cerkev.
Svetovni Cerkvi pa ostaja precedenčni primer, kako ravnati, če se zgodi podobno ekscesno ravnanje z denarjem oziroma cerkveno lastnino. Obenem je primer tudi jasno znamenje, kakšno držo v podobnih primerih lahko zavzame papež Frančišek oziroma vatikanska kurija pod njegovim pontifikatom. V tem smislu je primer Limburg lahko poučen tudi za slovenske razmere.
Več lahko preberete na portalu Iskreni.net.
