Predčasne volitve so v središče političnega prizorišča znova izstrelile nekdanjega predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) Milana Kučana, ki je bil glavni pobudnik ustanovitve Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Padec Jankovićevega mandatarstva zato odpira predvsem vprašanje, kaj to pomeni za usodo Milana Kučana in njegovega klana.
Kučanov klan
Do leta 2004 smo imeli v Sloveniji neformalno vladavino Kučanovega klana. Šlo je za tranzicijsko simbiozo Kučanove kapitalske, politične, družbene in medijske elite na eni strani ter vladajočega političnega dvojca LDS in SD na drugi. Delovanje Kučanovega klana je temeljilo na močni lastniški vlogi države v gospodarstvu, zaprtosti pred tujim kapitalom, zakulisni moči vplivnih posameznikov in vladavini razvpitega nacionalnega interesa.
Kučan se je kot pravoverni marksist vseskozi zavedal, da sta oblast nad kapitalom in privatizacija nekdanjega državnega in družbenega kapitala odločilen vzvod za ohranitev političnega, ekonomskega in medijskega vpliva v državi.
……
Kučan v vojni z Janšo
Nepredvidena volilna zmaga Janševe SDS leta 2004 je mnogim vplivnežem iz Kučanovega foruma prekrižala načrte, da bi v mirnem sožitju s politiko končal tranzicijski proces privatizacije in koncentracije družbene (državne) lastnine. Vrhunec spopada med Kučanom in Janšo se je zgodil jeseni 2005, ko sta Kad in Sod prodala Mercator Bavčarjevemu Istrabenzu in Šrotovi Pivovarni Laško, glavni Kučanov favorit Janković pa se je moral posloviti od načrtov, da bo šef in solastnik največje korporacije v državi.
Janševa vladavina je hkrati temeljito premešala vodstvene in lastniške položaje v drugih korporacijah iz Kučanovega omrežja; mnogi kučanovci so se morali umakniti z vodstvenih položajev, nekaterim pa je uspelo vsaj delno sprivatizirati velike sisteme.
Kučan v vojni s Pahorjem
Pred volitvami leta 2008 je Kučan podprl pozneje zmagovito SD, ko je javno podprl Potrča, vendar ne Pahorja.
Pahorjeva vlada je v začetku mandata napovedala detajkunizacijo Slovenije, ki je bila usmerjena predvsem proti dvema tajkunoma, Bavčarju in Šrotu, ki sta avgusta 2005 nepooblaščeno prestopila partijski prag Mercatorja. Kljub razbitju korporativnega omrežja Istrabenza in Pivovarne Laško Kučanov klan ni bil zadovoljen s Pahorjem. Hotel je še večji vpliv v državnih podjetjih in bankah, predvsem pa Pahorjevo glavo.
To je potrdil tudi sam Pahor aprila 2011, ko je na tiskovni konferenci dejal: »Če bi bil lutka levih botrov, me ne bi skušali zamenjati za vsako ceno.« Dodal je, da s svojim načinom vladanja ni ustregel nekaterim kapitalskim in drugim lobijem, ki so zato zahtevali, naj odstopi in Slovenija dobi tehnično vlado (Pahor: Če bi bil lutka, me ne bi skušali zamenjati za vsako ceno, MMC RTVSLO, 28. aprila 2011).
Pahor je žaganje Kučanovega lobija potrdil tudi lani, takoj po volitvah v oddaji Pogledi Slovenije (22. decembra 2011), ko je dejal, da si je politično zaledje, ki je izvolilo Zorana Jankovića, tri leta prizadevalo, da njegova vlada pade.
Kučan v podobi Zorana Jankovića
Nekdanji predsednik CK ZKS je pred lanskimi predčasnimi volitvami vzel stvari v svoje roke in se neposredno vmešal v boj za oblast s pobudo o ustanovitvi Jankovićeve Pozitivne Slovenije, nato pa še z nenehnimi medijskimi pritiski napadal glavne Jankovićeve nasprotnike – od Pahorja do Janše.
Jankovićeva volilna zmaga je Kučanu znova odprla vrata do politične in zlasti ekonomske oblasti. Gre za vprašanje, kdo bo upravljal, nadzoroval denarne tokove in lastniško prevzel še vedno neprivatizirane velike korporativne sisteme in banke. Pahorjeva vladavina in gospodarska kriza sta namreč močno premešali vodstvene in lastniške karte v Mercatorju, Istrabenzu, Pivovarni Laško, Delu, Petrolu, Savi, Heliosu, Merkurju, NLB in drugih sistemih iz Kučanovega omrežja, ki jih še čaka privatizacija.
V znamenju Zvezde
Izjemen Kučanov vpliv na predsednika Pozitivne Slovenije Jankovića se je potrdil minuli petek, ko se kandidat za mandatarja ni udeležil krizne seje odbora za finance o alarmantnih razmerah v državnem proračunu in bančnem sistemu, ampak je šel raje po nasvete k svojemu političnemu botru Kučanu v slaščičarno Zvezda.
Slaščičarna Zvezda za Kučana ni povsem navadna slaščičarna, saj je njena lastnica hčerka Petra Šefmana, nekdanjega Kučanovega šefa varnosti. Je tudi mesto, kjer je imel Kučan, ki zase vseskozi trdi, da je zgolj navaden upokojenec in ne vodi države iz ozadja, maja 2009 skrivnosten pogovor s hrvaškim poslovnežem Brankom Roglićem o prodaji Mercatorja. Prav Kučanov pogovor z Roglićem v Zvezdi je pokazal, da je Kučan tista siva eminenca iz ozadja, h kateremu hodijo tuji vlagatelji po soglasje za nakup največjih slovenskih podjetij.
Poraz Kučanovega klana
Kot pravoverni marksist je Kučan v celotnem obdobju tranzicije sledil temeljnim načelom Marxovega Kapitala: kdor ima v rokah kapital, nadzoruje tudi gospodarstvo, ta obvladuje državo, in kdor obvladuje državo, ima politično in ekonomsko moč ter vlada celotni družbi.
Padec Jankovićevega mandatarstva je zato predvsem veliki poraz Milana Kučana in njegovega klana.
Več: Finance
