Evropa je ostala brez velikih imen politike, državnikov ni več. Še slabše kaže Sloveniji: imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.
Pred dvajsetimi leti so me med sprehodom po londonskih ulicah naskočili aktivisti Britanske revolucionarne komunistične partije. Izvajali so terensko akcijo osveščanja z naslovom “Kam so vsi heroji šli?”.Njihova ključna poanta je bila, da so pozitivni in navdihujoči vzori pomembni za proces identifikacije in razvoj osebnosti. Poudarjali so, da za razliko od preteklih desetletij v medijih in javni zavesti ni več herojev, temveč so jih nadomestili prazni popularni liki ali pa velike osebe, ki pa so v vlogi žrtve bodisi zaradi bolezni ali kakega drugega življenjskega dogodka. In v tem so videli pomemben razlog za težave devetdesetih let, vsaj v zahodnem svetu.
Vloga vzorov in idealov v procesu identifikacije je ključni element razvoja osebnosti v vsaki družbi in v vseh časih. Temeljno vprašanje je, kakšni kulturni vzorci so za te procese na voljo v neki skupnosti. Številni sociologi že desetletja ugotavljajo, da so med značilnostmi našega časa tudi nestabilni okvirji identitet. Če je bilo nekoč ljudem precej bolj enostavno in razumljivo, kakšne družbene vloge so jim na voljo v življenju in v kakšne vzorce lahko vstopijo, so mladi danes pri iskanju svoje identitete prepuščeni samim sebi. Dejansko si mora vsakdo svojo identiteto sestaviti in zgraditi sam.
To seveda pomeni večjo stopnjo svobode v odnosu posameznika do družbe, v kateri se rodi in živi, a hkrati terja tudi precej več energije in povzroča določene psihološke učinke, s katerimi se soočajo današnje družbe. Naši biopsihološki mehanizmi namreč temeljijo na energetski učinkovitosti in si pri tem pomagajo s priročnim orodji, med katerimi so tudi kulturni vzorci, ki nam nudijo enostaven smisel. Pomanjkanje herojev, s katerimi bi se primerjali in ki bi nas navdihovali, so zato ena od težav današnjega časa ravno kot del siceršnjega pomanjkanja stebrov identifikacije.
Evropa brez voditeljev
Na ta dogodek sem se spomnil nedavno, ko mi je visoki predstavnik črnogorske politike dejal, da je ob srečanju črnogorskega in madžarskega vrha predsednik vlade Viktor Orban med razlogi za krizo Evropske unije in evropske politike na sploh izpostavil dejstvo, da v Evropi ni več velikih političnih voditeljev.
Kako naj se denimo François Hollande primerja s François Mitterandom ali Jacquesom Chiracom? Evropska kriza je zato zanj predvsem kriza voditeljstva.
V Sloveniji taka izjava seveda ne more naleteti na odobravanje, saj slovenska intelektualna elita in medijski aparat dolga leta promovirajo drugačen okvir pogleda na skupnost in našo medsebojnost. Demokracijo vidijo kot razpršenost avtonomije in popolno dialoškost, medtem ko je zanje največja nevarnost ravno kult osebnosti, s čimer označijo vsakogar, ki stremi k vlogi velikega voditelja. To prepričanje je dodatno okrepljeno z določenimi koreninami naše polpretekle zgodovine. Naše generacije so sicer rasle z mitologijo velikega voditelja Tita in za tiste, ki niso imeli težav z režimom, je zgodba velike Jugoslavije predstavljala moment mobilizacije in ponosa, kar je izpolnjevalo naša življenja. A pod dežnikom tega mita je naše politično in gospodarsko življenje potekalo v mehanizmih, ki še danes določajo slovensko politiko.
V desetletjih pred osamosvojitvijo je bila pri nas politična moč skoncentrirana v centralnem komiteju partije in izvršni svet, današnja vlada, je bil predvsem tehnično in strokovno telo, ki je izvajalo odločitve, sprejete drugod. Danes je stanje zelo podobno. Imamo vse bolj impotentno vlado, ki smo ji moč posekali sami, medtem ko resne odločitve sprejemajo krogi iz političnega ozadja in podzemlja.
Impotentna politika je idealna za zakulisno omrežje
Zahteve po umiku politike iz gospodarstva in vseh javnih podsistemov, kjer naj se odločanje in delovanje povsem prepusti samoupravljanju stroke in izvajalcev teh podsistemov, nas je pripeljalo v stanje popolne anarhije. Namesto izvršnega sveta imamo profesorske vlade, namesto centralnega komiteja imamo razpršena omrežja, ki delujejo v pogojih pomanjkanja političnega voditeljstva in v takem okolju zasledujejo svoje interese.
Kaj se zgodi, ko ministrom prepovemo vplivanje na razne neodvisne agencije in državna podjetja v njihovih resorjih? Namesto demokratično izvoljene politike prevzamejo odločanje o našem življenju v roke ljudje in omrežja, ki jih javnost sploh ne pozna in ki svoje legitimnosti niso preverili na volitvah. Namesto poltičnega vodstva, ki jim mandat za upravljanje države podelimo volilci, dobimo razpuščen državni in gospodarski prostor, v katerem se na vsakem vrtičku svobodno igrajo tisti, ki so ga pač zasedli in ki sedaj branijo svoje pridobljene pozicije. Namesto izvajanja vizije in programa, ki bi ga na volitvah izbrali državljani, capljamo na mestu, ker se pot do sprememb in reform išče prek popolnega konsenza socialnega in strokovnega dialoga, ki ga seveda nihče ne more doseči. In nikogar ni, ki bi to capljanje presekal in pokazal jasno pot naprej.
Vse posledice takega sistema so se pokazale v zadnjem desetletju, ko smo zaključili drugi veliki korak naših generacij. Dobili smo državo kot prvi korak in nato podaljšana devetdeseta leta preživeli v procesu harmonizacije z evroatlantskimi integracijami. Oba koraka sta bila kompas dnevni politiki in vsaka posamezna odločitev se je lahko preverila s tem velikim strateškim okvirom.
Ko smo končali drugi korak, pa smo se malce izgubili. Politika pred desetletjem ni bila sposobna zastaviti tretjega velikega cilja, jasne vizije ekonomskega in družbenega razvoja v novih pogojih, v katere je vstopila Slovenija. In brez strateškega kompasa smo se izgubili v dnevnem politikantstvu.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
