S. Hribar za Dnevnik: Obsodba spravnih zablod

V nedeljo, 5. julija, so na Karlovici pri Velikih Laščah odkrili spominsko obeležje, na katerem so nameščene plošče, na desni z napisom: »Žrtve vojne in povojnih pobojev iz okolice Karlovice«, na levi: »Iz Karlovice in njene okolice so v NOB 1941–1945 žrtvovali svoje življenje za svobodo domovine«. Oba dela spominskega obeležja druži Trubarjev nagovor »Lubi Slovenci«, ki je sploh prvi, ki je Dolenjce, Kranjce, Štajerce… nagovoril z imenom Slovenci. Z imenovanjem nas je pravzaprav ustanovil kot narod. In da so te besede vklesane v »srce« spomenika, je najbolj primerno in simbolično: (naj!) veže leve in desne – vse Slovence!

Prav ta spomenik kaže, da potreba po spravi vendarle počasi prenika v našo državljansko zavest! To je še posebej razvidno iz nagovora župana Velikih Lašč Antona Zakrajška ob odkritju spomenika, ko je dejal, da si spomin »zaslužijo vsi naši sokrajani, sovaščani, prijatelji, sorodniki, ki jim je bila Karloviška dolina skupna, kjer so obiskovali isto šolo, jih je k molitvi klical isti zvon, so zapeli v isti gostilni, orali in kosili polja in doline teh gričev in senožeti«. Šele če premislimo te županove besede, si lahko predstavimo neizmerno tragedijo vojne in povojnega nasilja, ki je ločilo ljudi iste skupnosti na dva bregova! Ali ni čas, skrajni čas, da so v določenem okolju (občina) vsaj po smrti zabeležena njihova imena na enem spomeniku? Čestitam županu in občinskim svetnikom za to pietetno idejo in njeno uresničitev!

Sicer pa mrtvi tudi na tem spomeniku niso pomešani, recimo po abecedi, ampak so razvrščeni glede na stran, na kateri so bili ali so se znašli med vojno: leva – desna. Čeprav so po smrti vsi »samo« mrtvi, njihova dejanja v času življenja niso bila enaka. Pieteta do mrtvih ne predpostavlja zanikanja delovanja kogar koli! Kaj so dejanja enih in kaj drugih – to je stvar zgodovine in živih, da jih pomnimo. Moramo pa se zavedeti, da je krivda individualna in da je med »kolektivno krivimi« veliko ljudi nedolžnih. Na obeh straneh.

Temu dogodku je bilo po mojem v javnosti posvečene premalo pozornosti! Pričakovano, pa vendarle na presenetljiv način, se je odzval glavni odbor ZZB NOB Slovenije, saj je svoje stališče naslovil kar »Obsodba spravnih zablod«! Obsoja »nerazumno in žaljivo« odločitev župana in svetnikov Velikih Lašč, ki da je »v popolnem nasprotju z idejo sprave oziroma državljanske pomiritve«. Ker naj bi šlo kar za »manipulacijo z mrtvimi«, je bil tudi predsednik države grajan, ker se je dogodka udeležil. Obsodba ZZB NOV pričakuje, da bo vodstvo občine »popravilo svojo zablodo« in vrnilo ploščo z imeni padlih borcev na staro mesto.

Očitke, ki jih temu dogodku niza glavni odbor ZZB NOV, bi lahko vrnili kar njim samim: njihovo nasprotovanje skupnemu obeležju vsem žrtvam je zabloda, celo zgodovinska zabloda! Ob zarji evropske civilizacije v stari Grčiji je nastal tudi mit o Antigoni, ki je na vsak način hotela pokopati (in ga tudi je!) svojega brata Polinejka, izdajalca. Mit postavlja novo merilo: pokop (vsakega) pokojnika je znak civilizacije. Ker za veliko vojnih žrtev in še posebej za po vojni pobite večinoma ne vemo, kdo je kje »pokopan«, je prav, da dobijo imena na spominskem obeležju v okolju, kjer so bivali. In prav je – sploh če se sklicujemo na spravo – da so imena žrtev na istem spomeniku, seveda ločeno zapisana, kot v tem primeru!

Dejansko je ZZB NOV proti spravi, saj bi v nasprotnem primeru uvidela pomen dogodka na sami otvoritvi: sodelovala sta tudi fanta tretje generacije žrtev z obeh strani: eden je prebral Kajuhovo, drugi Balantičevo pesem, potem sta prižgala svečki in ju položila na nasprotni strani. – Vsaj tretji generaciji dopustite, da ne sovraži nikogar!

Izjava ZZB NOV spravo takoj nadomesti z »državljansko pomiritvijo«. Sprava kot sprava zanje sploh ni sprejemljiva, saj predpostavlja pieteto do vseh žrtev, in do vseh njihovih žalujočih so-čutenje. Ni važno, kdo te ubije, mrtev si! In živi so z bolečino vezani na svoje drage. Še danes se ZZB NOV sklicuje le na sorodnike padlih borcev, talcev in drugih udeležencev NOB, ki nasprotujejo skupnemu obeležju, a v vsej svoji zgodovini se ZZB NOV ni niti enkrat spomnila na bolečine sorodnikov žrtev revolucije in povojnega nasilja! Ne, nasprotovanja z njihove strani tedaj res ni bilo, ker je bila – »državljanska pomiritev«!

»Državljanska pomiritev« je zahtevana (zapovedana) umiritev – vzrok spora pa ni odpravljen! Sprava pa je zavestna odločitev skupnosti, da vzame svojo zgodovino nase kot svojo – in je ne deli več na »vašo« in »našo«, vmes pa koplje jarek sovraštva do pekla! Sprava nič ne popravlja za nazaj, je odločitev za danes in »investicija« za jutri: da ne bomo več vpletali grehov in krivd, travm in zločinov, storjenih v preteklosti, v dnevno politiko! Skratka: da prenehamo sektašiti med nami na podlagi ideoloških opredelitev! Državljanska pomiritev je posledica sprave, ne pa njena zamenjava!

Ker je v času »državljanske pomiritve« sam spor le utišan, prekrit, prepovedan, že ob prvi priložnosti izbruhne ponovno, še z večjo ihto. Tako je bilo po prvih volitvah pri nas – in takoj so se našli politični manipulanti, ki na njem in na travmah ljudi gradijo svojo politično kariero, državo in družbo pa vse bolj potiskajo nazaj, v preteklost! Toda za to nosi ZZB NOV soodgovornost! V socializmu je borčevska organizacija podpirala partijsko/državno represijo proti vsem, ki Partiji niso bili po volji; bila je ideološka »hrbtenica partije«, njena strumna »služabnica«. Doslej ni naredila nobene »rekapitulacije« svojega povojnega delovanja, nobene spremembe v ideologiji in metodologiji političnega obnašanja – le da nima več prejšnje moči. Želi pa si (nekdanjo) »državljansko pomiritev«! Taka, kot je danes: sektaška, brambovska na »revolucionarnih« pozicijah, je organizacija iz preteklosti in sodi v preteklost.

Vir: Dnevnik

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.