S. Granda: Oboroženi čolni hrvaške policije ponižujejo slovensko politično vodstvo

V Piranskem zalivu že ves mesec spremljamo bitko za implementacijo nesrečne arbitražne razsodbe, ki poteka na plečih hrvaških in slovenskih ribičev. Če se je do danes zdelo, da državni organi obeh držav zgolj beležijo dogodke v zalivu, pa so danes ribiči z obeh strani meje prejeli naloge za plačila denarnih kazni zaradi nedovoljenega prestopa meje.

Profesor Granda, ki je za februarsko Našo luč (str. 10) pripravil komentar z naslovom Hrvaško-slovenska prerivanja, meni, da zagrebški politični eliti slovensko sosedstvo očitno nič ne pomeni, saj pozabljajo, kar so Slovenci zanje naredili v letih hrvaških tragedij, zlasti v vojni za nastanek samostojne hrvaške države. Granda spominja, da v mednarodni politiki ni hvaležnosti, zato tudi ne sme biti neumnosti. Pa poglejmo, kaj vse je profesor naštel, kaj nas je pripeljalo v trenutno situacijo, ko se zdi, da naša oblast že dolgo ne obvladuje svojega položaja. Čeprav je najela celo četo strokovnjakov z obvladovanje javnega mnenja, obstaja vtis, da ti vrhunsko plačani strokovnjaki ne uspevajo prepričati niti svojih naročnikov, da so sposobni zavarovati južno mejo in državljane na tem območju.

 

“Slovensko-hrvaško sosedstvo nikoli v zgodovini ni bilo samoumevno. Pozna vsa stanja odnosov med ljudmi. Oboji smo bili do nastanka stare Jugoslavije bolj orodje v rokah drugih kot pa ustvarjalci lastne usode in sreče. Kljub temu smo Slovenci v hrvaško korist izgubili ozemlje okoli Čabra, v vzhodni Istri, Žumberak, Medžimurje, na Štajerskem …

Pravo, zgodovinsko slovensko morje se razteza med Gradežem oziroma Devinom in Trstom. Po drugi svetovni vojni nam ga zahodni zavezniki niso dodelili, ampak v zameno za izgubljeno posest dali današnje slovensko morje. Pravična meja bi morala iti po mejah stare piranske občine, to je po sredini savudrijskega polotoka, dejansko pa se je zaradi slovenske nemarnosti zgodilo, da je omenjeni polotok postal hrvaški, Piranski zaliv pa slovenski. Ob nastanku samostojnih slovenske in hrvaške države je bilo določeno, da veljajo meje iz nekdanje Jugoslavije, vendar so si Hrvati prilastili polovico Piranskega zaliva. Ker Slovenija tega ni priznala, je prišlo do napetosti in nesporazumov. Da bi se temu v prihodnosti izognili, je bilo sklenjeno, da bodo mejo določili s pomočjo mednarodnega sodišča. Sloveniji bo na morju omogočila prost izstop v mednarodne vode. Med delom sodišča je prišlo na slovenski strani do nerodnosti, saj so Hrvati ujeli telefonske pogovore slovenskih diplomatov, povezanih z delom mednarodnega sodišča. Ker so Hrvati spoznali, da njegova sodba za njih ne bo idealna, so izrabili slovensko napako in se sodišču odpovedali. To je ugotovilo, da slovenska napaka ni bila takšna, da bi imela dolgoročni vpliv in koncem junija 2017. leta končalo svoje delo. Meja, ki jo je mednarodno sodišče določilo, za Slovence ni idealna, na kopnem so izgubili nekaj deset rojakov, niso dobili pričakovanega svobodnega izhoda v mednarodne vode, dobili pa so malo več kot tri četrtine Piranskega zaliva, ki je bil nekdaj ves njihov. Hrvati so s sporazumom zadovoljni, razen v delu glede morja, kjer zahtevajo polovico zaliva. Sklepa sodišča zato ne priznavajo in s tem mednarodno določene slovenske meje. Za to izrabljajo istrske ribiče, ki hodijo lovit ribe na slovensko stran. Vedno jih spremljajo oboroženi čolni hrvaške policije, ki tako ne samo kršijo slovensko mejo, ampak slovensko državo ter njeno politično vodstvo, ki države ni sposobni zaščititi, ponižujejo. Slovenska policija in vojska nista samo šibkejši od hrvaških, ampak sta praktično brezzobi. Resnici na ljubo: tudi nihče v Evropi ne bi razumel, če bi se zaradi tega streljali. Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da vodstvo Evropske zveze prosi, da Hrvaško pripravi do spoštovanja. Ta je za slovenske prošnje in pričakovanja zaenkrat bolj gluha. Če bi sledili slovenskim radijskim in televizijskim poročilom, bi dobili občutek, da je Slovenija na robu vojne s sosednjo Hrvaško, v resnici pa slednja počenja z njo, kar se ji zljubi.

Slovenci smo šli v Evropsko zvezo zelo naivno in ji praktično prepustili državo. Predvsem navzven, na znotraj jo obvladujejo komunisti, kar jim tudi nadvse ustreza. Evropa se dejansko kaže zelo nenavadno. Zaradi vreščanja levičarjev se vtika v poljske, madžarske in še kakšne druge zadeve, zanemarja pa Bolgarijo, Romunijo in nenazadnje tudi Slovenijo, nekdanje komunistične države, ki vse bolj tonejo v nekdanjo ideološko represijo. Zlasti je to vidno na področju korupcije in sodstva. Enako velja za vodilno evropsko strankarsko povezavo, ki svojih slovenskih ljudskih strank ne upošteva.

Dober sosed je več vreden kot vsaka »žlahta«. Hrvatom, pod to  mislim zagrebško politično elito ne Hrvate kot narod, slovensko sosedstvo očitno nič ne pomeni. Pozabljajo, kar so Slovenci zanj naredili v letih hrvaških tragedij, zlasti v vojni za nastanek samostojne hrvaške države. V mednarodni politiki ni hvaležnosti, zato tudi ne sme biti neumnosti.”