Na nedeljo Kristusa Kralja se v Cerkvi izteka jubilejno leto usmiljenja. Sveta vrata se slovesno zapirajo, mi pa ogledujemo sadove.
Slovenci smo nedvomno lahko hvaležni za izjemen premik pri preseganju posledic revolucionarnega nasilja iz druge svetovne vojne in časa po njej. Letos smo končno dočakali nekaj pokopov izvensodno pobitih žrtev, ki so že več kot sedemdeset let skrite po neštetih jamah širom Slovenije. Rešitev z Dobravo na žalost ni optimalna, niti ne vemo, kako bodo uresničene vse obljube odgovornih. A odločilni premik je narejen in pot vodi le še naprej. Namesto večnega tarnanja, kako pri nas “ni sprave”, ki je, mimogrede, nedefiniran pojem, se lahko usmerimo k nadaljnjim konkretnim korakom, ki lajšajo trpljenje in celijo rane.
Pogreb prvih žrtev iz Hude jame je organizatorje, in celo vodjo vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, nekako presenetil, kot da ga niso “tako kmalu pričakovali” in se je kar “zgodil”. To je še dodaten namig na tesno povezanost teh dogodkov z letom usmiljenja. Glede na splošno naravnanost desnih bi si veliko lažje predstavljali premik v letu, ki bi bilo posvečeno, denimo, pravičnosti ali resnici. Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen delež kristjanov ob tekočih dogajanjih, kot so tajkunstvo, brezpravnost, koruptivnost ipd., pomisli na pomankanje usmiljenja. Najbrž se to veliki večini zdi čisto preblago orodje za razreševanje resnih problemov. “Usmiljenost brez pravičnosti je mati razkroja”, pravi nekje Tomaž Akvinski, “pravičnost brez usmiljenja pa je okrutnost.” Če je naš cilj pravičnost, do njega vodi pot usmiljenja. Papež Frančišek nas je z razglasitvijo svetega leta usmiljenja vendarle pripeljal tudi do pretresa naših rešitvenih strategij.
Ko pomislimo, da je nekdo usmiljen, si ob njem takoj predstavljamo še nekoga drugega, ki je tega usmiljenja deležen. Lahko smo seveda usmiljeni tudi sami do sebe in do vseh živih bitij, a običajen prostor za usmiljenost je med dvema osebama. Beseda izraža posebno kvaliteto odnosa, občutje naklonjenosti, ljubosti in občutljivost za osebo v njenih globinah. Usmiljenje ne potrebuje povračila za svoj obstoj, praviloma je enosmerno. Usmiljenje se tudi razlikuje od sočutja, ki je osredotočeno na so-doživljanje z drugim, na udeleženost, denimo, v trpljenju bližnjega. Usmiljenje ni usmerjeno samo na doživljajsko identifikacijo, ampak je intelektualna vrlina, ki vidi več od osebe, deležne usmiljenja, saj jo uzre tudi v njenem potencialu. Zato lahko usmiljen človek dela dobro tudi sovražnikom, jih ne obsoja ali ponižuje, ampak blagoslavlja in išče zanje rešitve. In jasno je, da tako pojmovano usmiljenje nikakor ni znamenje šibkosti. Usmiljenje je “pogled Boga v srcu človeka”. Abrahamu Lincolnu so se čudili, kako se lahko z ljubeznivostjo odziva na zlo, ki so mu ga povzročali politični nasprotniki. Povedal je, da sovražnike najbolje uničiš s tem, da jih imaš za prijatelje. Tako uničuješ sovraštvo, pridobivaš pa prijatelje.
Od načina zaznavanja in doživljanja oseb, s katerimi smo v stiku, je odvisno vse dojemanje, razlaganje in tudi naše posledično (so)delovanje. Če gledamo nekoga, pa če je še tak čudak, z usmiljenim pogledom ljubeče mame, torej pozorno in dobrohotno, bodo še tako hude sodbe ohranile konstruktivnost. Pri nenaklonjeni, površni ali zožani percepciji pa dobimo pomankljive in neadekvatne podatke, ljudi in situacij ne razumemo in tako tudi delovati ne znamo prav. Poglejmo primer učinkovite rešitve problema, kjer igra glavno vlogo usmiljenje: “Med enim od številnih nemirov v 19. stoletju v Parizu je poveljnik vojaške enote dobil ukaz, naj počisti mestni trg s streljanjem na drhal. Svojim vojakom je ukazal, naj se pripravijo na streljanje in ko so bile njihove puške poravnane in usmerjene v množico, je zavpil, kolikor je mogel glasno: ‘Dame in gospodje, dobil sem ukaz, naj streljam na drhal. Vendar pa pred seboj vidim mnoge poštene, spoštovanja vredne državljane. Od vseh teh zahtevam, da odidejo, tako da bom lahko mirno streljal v drhal.’ V nekaj minutah se je trg izpraznil.”[1. Paul Watzlawick et al., Na drugačen način. Načela definiranja in razreševanja problemov, Ljubljana: Umco, 2016, str. 116.]
Če je res, da lahko usmiljenje reši svet, potem lahko blagodejno deluje tudi pri zdravljenju ran v našem narodu. Kristjani imamo jasno nalogo, ki jo Olivier Clément opiše takole: “Ključ krščanske navzočnosti je biti kvas, biti sol, ki preprečuje gnitje, ki razkuži rane, ki vsako stvar spremeni v dar.” [2. Olivier Clément, Drugačno sonce, Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2006, str. 163.]
