Totalna vojna
Ko je pred Božičem, v času priprav na vseslovensko vstajo, ustavno sodišče v zvezi z uresničitvijo socialnih pravic in delovanja države prepoznalo protiustavnost stanja, v katerega bi nas z referendumskimi pobudami pripeljali sindikati in opozicija ter iz tega razloga zavrnilo pobude za referendum o slabi banki in državnem holdingu, je bilo rečeno, da predstavlja ta odločitev zadnji branik slovenske suverenosti, ki ohranja blaginjo v naši deželi in omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank.
Vseslovenska vstaja takrat okarakteriziranih in danes, na vse bolj zlorabljenem kraju zločina, javno priznanih zombijev, bitij brez lastne volje, je izzvenela bolj ali manj v prazno. Na pravni ravni je namreč najvišja sodna instanca za varstvo ustavnosti zagotovila, da Slovenija učinkovito sanira bančni sektor ter vzpostavi transparentno razpolaganje z državnim premoženjem. Gre za prve korake pri konsolidaciji javnih financ. Ravno zato je »koalicija nacionalnega interesa«, ne več pod vodstvom opozicije, temveč organizatorjev vseslovenskih vstaj, sindikatov in raznih pravičniških gibanj, katerih jedro tvorijo močno politično etablirani posamezniki, vzpostavila stanje totalne vojne. Dolgo vzdrževan aksiom o prepovedi vsakršne, tudi razumne kritike svetih stališč ustavnega sodišča, tako na primer v zadevi prepovedi konfesionalne dejavnosti v šolah kot v zadevi izbrisanih, se je v trenutku sesul. Celo osnovna matematična pravila so bila naenkrat obrnjena na glavo. Množica nekaj tisoč protestnikov je čez noč po pripovedovanju nekaterih celo numerično dobila večjo težo kot 586.923 volivcev še aktualne vlade.
Neka komisija
Po odločitvi zbora devetih z Beethovnove je nastala panika na dvorih udeležencev pajdaške sprege bank in politike. Možnost razkritja največjih kriznih dobičkarjev iz časa socialistične koalicije je terjala takojšnjo akcijo. Spomnim se, kako smo še kot kratkohlačniki spremljali dogodivščine junakov iz risanih filmov, katerih skupni imenovalec je bil brezkompromisen boj proti zlu. Pol človek in pol robot, nekdanji policist, poimenovan Robocop, je vodil pravičen boj zoper korupcijo in kriminal. Vedno je znal presoditi, kaj je prav. Kljub programiranemu izvrševanju ukazov je v trenutku, ko ga je sicer program silil v neko dejanje, ki bi bilo glede na konkretno situacijo zakonito, vendar širše gledano krivično in v končni posledici v nasprotju s pravom, znal uporabiti svojo človeško naravo in najti pravo rešitev ter zaobiti programiran ukaz.
Za preklop iz programiranega delovanja je očitno potreben pogum in sposobnost razločevanja zrnja od plev. Atomsko bombo je kmalu po novem letu, ko si niti še nismo dodobra oddahnili od novoletnih voščil, vrgla Komisija za preprečevanje korupcije. V času, ko bi aktualna vlada na pripravljenem terenu sprejetih reformnih ukrepov morala še dodatno zavihati rokave, se je zgodilo tisto, kar bi glede na vrednost cash flowa v zvezi z reformami lahko pričakovali. Reformni koaliciji je bil zadan knockout. Zadnji sodnikov žvižg, po izteku desetdnevnega moratorija, pride očitno na dan vsesplošne stavke javnega sektorja, ko bodo celo najmlajši ostali brez ustavno zagotovljenega varstva v vrtcih, čeprav jim ga sicer po besedah glavnega sindikalista ne more vzeti nihče. V obstoj načrta »koalicije nacionalnega interesa« ni več mogoče dvomiti.
Na pot totalitarizma
Žal je v igri preveč. »Koalicija nacionalnega interesa«, čeprav ji za nacionalni interes glede na dejanja očitno sploh ni mar, bo po ustanovitvi, sicer z njihove strani najbolj kritizirane slabe banke, prevzela razdelitev večmilijardnega premoženje, ki se skriva v bilancah največje banke. Stranski učinek tega bo še dodatno prikritje bančnih goljufij pri odobravanju enormnih kreditov in pri povzročitvi do sedaj najgloblje luknje v slovenskih bankah in javnih financah. Zaradi političnih odobritev nezavarovanih kreditov in njihovega pretakanja na račune v tujini ter posledične izčrpanosti glavnih virov denarnega toka v Sloveniji je naše gospodarstvo na kolenih.
Vse kaže, da Slovenija še ni sposobna pretrgati s tranzicijo. Rdeča zvezda je še vedno močno odtisnjena v srcih mnogih, tudi tistih, ki so se ji leta 1991 v prvih bojnih vrstah postavili po robu. Res je, da Jugoslavije, hvala Bogu, ni več. Kar pa še ne pomeni, da so tudi ideje njenih gospodarskih zablod, kot recimo nacionalni interes in vseobsegajoča »partijska« država, preživele. Tako postajajo glasovi o ukinitvi ekonomske svobode vse glasnejši. Gre za pravico do zasebne lastnine na produktu lastnega dela, ustvarjanja, inovativnosti, pa tudi na zemlji in kapitalu. Največja nevarnost, ki vodi v izgubo ekonomske svobode, pa je pravzaprav zaverovanje v zmoto, da demokracija sama po sebi zagotavlja ekonomsko svobodo. Na žalost se je tudi v Sloveniji pokazalo, da je za mnoge demokracija zgolj formalni mehanizem, ki vnaprej določa postopek postavitve oblasti in postopek zakonitega sprejemanje njenih odločitev. Takšno dojemanje demokracije pa je lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja.
Foto: imdb
