Priznam, kot že nekajkrat v zadnjih petnajstih letih sem podcenil moč “blokovske discipline” na tistem delu političnega prostora, ki ga v Sloveniji imenujemo levica. Postrojitev za tokratnim odrešenikom, Robertom Golobom, se je zgodila nepričakovano hitro. Tanja Fajon je sicer še prejšnji teden nastopala kot mandatarska kandidatka, a je morala (ali bo morala) takšne napovedi v zameno za obljubo kakšnega pomembnega ministrskega mesta za nekaj let ali za vedno vreči v koš. V tolažbo ji je lahko, da se je v nedavni preteklosti podobno godilo njenemu predhodniku Igorju Lukšiču, Igorju Šoltesu, Jožetu Pavliču Damijanu in še komu.
Večni Jože iz Žetal
V nasprotju z glasnim zatrjevanjem nekaterih hkrati ne more biti govora o kakšni samoniklosti ali izjemnosti svežega izbranca. Kje pa, gre vsaj za četrto ali peto ponovitev že videnega, namenjeno temu, da se zabriše resnični politični izvor “bloka” in dolgotrajnosti njegovega vedrenja in oblačenja pri oblastnih koritih. Na mestu Roberta iz Nove Gorice bi zlahka bil tudi Jože iz Žetal, kakor so bili na njegovem položaju v zadnjih letih Marjan iz Kamnika, Miro iz Ljubljane, Alenka iz Žalca, Zoran iz Saraorcev in navsezadnje tudi že en Novogoričan. Skrivnost v nobenem primeru ni bila v neposnemljivih vrlinah izvoljenih, marveč v “maziljenju”, ki jim je podelilo čudežno politično moč.
Če bi Robert Golob ostal “nemaziljen”, bi njegov politični projekt nemara ostal opomba pod črto, morda podobno kot projekt nekega Jureta Lebna. Dober primer, kaj se zgodi s podvigom “novega obraza”, če je odvisen od samega sebe, je navsezadnje tudi neki, mimogrede že omenjeni Igor Šoltes.
Dokler Golob uradno velja za “maziljenca” bloka, je vsaj 15, če ne 20 odstotkov glasov njegovih
Zaradi odličnega rodovnika je bil Šoltes leta 2013 in 2014 dolgo v najboljšem izhodiščnem položaju, da postane novi “maziljenec” in izzove Janeza Janšo na naslednjih parlamentarnih volitvah. Toda zgodilo se mu je kot starozaveznemu Savlu. Na evropske volitve leta 2014 je celo že šel kot “maziljenec”. Pa so potem tisti, ki so ga “mazilili”, presodili, da je kljub tretjemu mestu preveč grdo izgubil proti Slovenski demokratski stranki. In so se mu odrekli oziroma ga leteče zamenjali z drugim “maziljencem”. Podpora njegovemu “samoniklemu” projektu je zgrmela z dobrih desetih odstotkov maja na za samohodca morda zavidljivih 0,8 odstotka glasov na najpomembnejši volilni dan julija 2014.
Tudi za Goloba velja enako. Dokler Robert Golob uradno velja za “maziljenca” levega bloka, mu ni treba migniti niti s prstom, pa je vsaj 15, če ne dvajset odstotkov glasov njegovih. Kakor hitro bi se o “maziljenosti” pojavil dvom, bi njegova podpora, če bi bil res odvisen od sebe, zgrmela.
Bodo na levi tudi tokrat premostili težavo?
V duhu svoje nove vloge je Golob tudi že slovesno “izpovedal vero” v dogme bloka. Če je bil pred štirimi leti glavni člen “veroizpovedi” zanikanje možnosti sodelovanja zgolj z Janševo stranko, je tokrat razširjen še z zanikanjem možnosti sodelovanja s komer koli, ki se je v bližnji preteklosti s takšnim sodelovanjem “omadeževal”. Kako gresta skupaj uradno izražena želja po preseganju razkola v družbi in sočasno demoniziranje približno štiridesetih odstotkov volilnega telesa, vedo morda pametnejši od mene.
Določeno težavo je vedno predstavljala okoliščina, da so morali za čast in slavo blokovega “maziljenca” drugi žrtvovati svojo samostojno srečo in uspeh. Doslej so to v glavnem naredili. In tudi letos je sorazmerno jasno, kakšna naj bi bila žrtev, če naj se novi “maziljenec” povzpne na sam vrh, do relativne večine. Socialni demokrati bodo morali najprej pokopati ambicije po vodilni vlogi, potem tudi ambicije po odmevnejšem rezultatu. Kaj več od za to stranko z bogatim izročilom skromnega izida iz leta 2018 zanje ni več na razpolago. Še slabše se bo godilo obema tako imenovanima sredinskima komponentama Koalicije ustavnega loka. Vzpon “maziljenca” pomeni za Šarčevo druščino in druščino Bratuškove padec na parlamentarni rob ali še nižje. Svoje izkušnje lahko z njima podelijo LDS, Zares ali Pozitivna Slovenija. “Maziljenje”, ki smo ga doživeli v prejšnjem tednu, lahko precej hladno pusti samo Levico.
V primerjavi z vsemi volitvami od leta 2008 naprej je velika neznanka samo, kako je na prej na oblast abonirani blok vplivala travmatična izkušnja dveletnega oblastnega posta. Že leta 2020 je bilo namreč razvidno, da njegovi člani niso več računali, da bi utegnili kdaj pristati v opoziciji. Predvidevam, da bo doživeta travma vendarle nekoliko zmanjšala pripravljenost na žrtvovanje za “maziljenca”.