Gospoda Peršak in Möderndorfer razmislita o tem, da bi nagrajence Rib´čevega dohtarja za leto 2019 izbirali kar s Facebookom. Bo ceneje, sodobno, demokratično!
Riba smrdi pri glavi, se glasi stara modrost. Na običajni smrad neke zelo posebne ribe smo se že navadili. Prva posebnost te ribe je plavanje v krogu, ker ima samo leve plavuti. Druga posebnost pa je v tem, da enkrat letno, to je natančno 8. februarja, izbljuva neverjetno količino govna. Smrad postane neznosen in vsega hudega vajena slovenska javnost se vznemiri. Vznemirjenje traja samo nekaj dni, potem se življenje vrne v običajne tirnice, ki pravzaprav niso tirnice, ampak smrdeč in zamuljen ribnik.
Riba, o kateri teče beseda, sama ne zna govoriti. Nič hudega, saj v njeni glavi ždi in iz nje govori minister za kulturo. Le kdo drug bi bolje vedel od njega, kaj je dobro in kaj je prav. Pomirjeni in zadovoljni smo ob objavi letošnjih Prešernovih nagrajencev lahko prebrali: »Minister Peršak je izrazil zadovoljstvo, da pri izboru zadeve tečejo brez hudih pretresov in zapletov. Spomnil je, da so k temu na ministrstvu nekaj malega prispevali s sprejetjem novega zakona o Prešernovi nagradi. Dodal je, da je podelitev Prešernovih nagrad, ki koga razveseli, koga pa tudi ujezi, ne nazadnje neka gesta države v razmerju do kulture: ‘Gre za slovesen, praznični dogodek.’«1)
Čestitke, nova zmaga! Samo »nekaj malega« je še manjkalo do idealnega stanja, v katerem ni prostora za ljudi, ki jim srce ne bije močno na levi in za levico. Prostora ni tudi za nergače, ki si upajo pomisliti in celo izreči, da bi riba bolje plavala, če bi imela še desne plavuti in bi iz postanega bajerja morda kdaj pričofotala do bistrih voda. Res je bilo nevzdržno in žaljivo do Slovencev in Slovenk, udov najbolj kulturnega naroda sveta (s kulturnim praznikom), ter nespoštljivo do Prešernovega kulta, da so se v ospredje rinili neki Mahniči in Bogataji, ki niso imeli pojma o tem, kam pes taco moli v sodobni svetovni kulturi. Oprostite, mi smo izvirni, mi smo avantgarda, zato ne bomo uporabljali zastarelega reka »pes taco moli«, temveč bomo rekli in nazorno pokazali, da pes sesa človekinjo.
Ne bomo premlevali tega, kaj je riba izbljuvala, ampak se raje vprašajmo, česa ni. Je res v slikarski in kiparski srenji povsem uplahnila ustvarjalnost, odkar najbolj znani slovenski slikar ne ve, ali naj bi bil Slovenec ali Bosanec – ali slikar v zaporu ali slikarski zapornik? Naj arhitekti potrpežljivo čakajo na nagrado, dokler ne bo zgrajena džamija ali zapečatena usoda Plečnikovega stadiona?
Minister zagotavlja, da ni bilo »pretresov in zapletov«, bil pa je, kot kaže, hud spopad med Terpsihoro (muzo plesa) in Polihimnijo (muzo glasbe). Plesna muza je premagala in poteptala glasbeno muzo globoko v mulj ribnika. Ali res samo še plešemo in nam je potreben zgolj ritem in gib? Kaj res Slovenija ne premore enega samega glasbenega ustvarjalca ali poustvarjalca, ki bi pokukal iz povprečja? Mora Polihimnija molčati vse do zadnje epizode samoupravljalske nadaljevanke v Slovenski filharmoniji?
Ob smrdečem ribniku sredi Hyde Parka se je tudi letos razlegal govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja. Poslušalci so mu prikimavali in bučno ploskali, ko je že zopet oznanjal, kako kruta je mačeha Slovenija do kulturnih ustvarjalcev, ki v človeka nevrednem življenju ustvarjajo dan in noč in nas obdarjajo z osupljivimi umetniškimi dosežki. Skoraj nihče pa se ni vprašal, ali ima Slovenija več samozaposlenih preužitkarjev na Ministrstvu za kulturo ali več vojakov. Zanimivo bi bilo tudi ugotoviti, za koliko se je v zadnjih letih zmanjšala vojska pravih vojakov in za koliko se je povečala vojska samozaposlenih kulturnikov. Zakaj pa ne bi v imenu in seveda na račun gospodarskega ministrstva Obrtna zbornica delila denarja ali vsaj plačevala prispevke tistim obrtnikom, ki imajo o sebi sicer najboljše mnenje, njihovi izdelki in storitve pa so kupcem nezanimivi? Razumimo vendar, da tudi oni radi opravljajo svoj poklic in od nečesa vendarle morajo živeti! Le zakaj bi bil bankomat samo na kulturnem ministrstvu?
Z muzami Slovenci res nimamo sreče in nikoli nismo zadovoljni. Slabo se je godilo tisti, ki jo je 1905. leta Ivan Zajec pozabil obleči in še danes revica naga tiči nad Prešernovim kipom sredi Ljubljane, a še slabše se godi letošnji »muzi« ki je onečastila državno zastavo in svoje telo. Za kiparja Zajca smo lahko prepričani, da je Prešernovo muzo ustvaril v potu svojega obraza, letošnja nagrajenka pa se je potila verjetno samo tedaj, ko je naročala trebuh – ne prej in ne kasneje.
Slovenci kremeniti, možje in fantje! Zasujmo uradnice Sektorja za enake možnosti2) na ministrstvu za egalitarizem z vlogami, v katerih zahtevamo neodtujljivo pravico, da tudi moški lahko dojimo pse in imamo tako fotogenične pivske trebuhe, kot so trebuhi nosečnic. Saj nam ni do nagrad; gre le za enake možnosti.
Gospod Peršak in gospod Möderndorfer, izvedenca teorije in prakse preživetja, bogatina in Lazarja3) v isti osebi! Razmislita o tem, da bi nagrajence Rib´čevega dohtarja za leto 2019 izbirali kar s Facebookom. Ceneje, sodobno, demokratično. Glasovalcem bi bilo potrebno namigniti le to, naj zagotovo glasujejo za umetnico4), ki je po središču Ljubljane vlačila zaklanega prašiča. In tako bomo državljani ob letu osorej lahko ugotavljali, da si nismo mogli misliti, da se da pasti še niže.
2) vodja Sektorja za enake možnosti: [email protected]ov.si
3) Lk 16,19-20 (Biblija)
4) http://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/razkriva-zakaj-je-po-ljubljani-vlekla-mrtvega-prasica
