Očitek, ki je pogosto, kar tako na zalogo, usmerjen proti politikom napačne barve, je, da bodo razprodali slovenska podjetja tujcem. Slovenci, sicer občutljivi za lastnino, so nekritično povzeli tezo, da je bilo družbeno premoženje njihovo in je tudi danes državno premoženje njihovo. Če bo kaj od državnega premoženja prodano, bodo to umišljeno obliko lastništva izgubili, v zameno pa ne bodo dobili nič. V resnici velika večina državljanov od participacije pri družbeni lastnini ni imela nikakršnih koristi, prav tako nimajo koristi od državnega lastništva. Še več, če so državna podjetja slabo upravljana, to škodi tako posameznikom kot družbi.
Vsak narodnozaveden državljan si želi, da bi bili prav njegovi sonarodnjaki uspešni tudi kot podjetniki. Tako kot privoščimo mednarodne uspehe našim športnikom in kulturnikom, bi si morali želeti tudi uspešnih domačih kapitalistov. In tako kot se marsikdo ljubiteljsko ukvarja s športom in kulturo, je prav, če imamo čim več domačih lastnikov produkcijskih sredstev. Če 45 let ne bi bili podvrženi socialističnemu eksperimentu, bi imeli danes v Sloveniji podobno strukturo lastništva kapitala, kot jo imajo avstrijska Koroška in Štajerska ali sosednja Furlanija.
Da bi nadoknadili zamujeno in bi ustvarili še posebej ugodne pogoje za razcvet domačega delničarskega kapitalizma, smo državljani lahko zamenjali certifikate v delnice podjetij, zaposleni so lahko kupovali delnice s popusti in za zavarovanje stabilnosti naše valute je bil pritok kapitala iz tujine strogo nadzorovan. Z manj plemenitimi nameni so kasneje nekateri novopečeni domači lastniki dobili za povečanje svojih lastniških deležev še bančna posojila, ki jih ni bilo potrebno ustrezno zavarovati. V tranziciji smo tako dobili nekaj domačih kapitalistov, množice razočaranih delničarjev ter precej premoženja, ki je posredno in neposredno, že spet ali od nekdaj, v državni lasti.
Danes podjetja potrebujejo predvsem učinkovite lastnike in skrbne gospodarje. Da bo prodano podjetje pod novim lastnikom uspešno, nimamo nobenih jamstev. Najboljše jamstvo, da bo podjetje dobilo dobrega gospodarja, ni njegova narodnost, ampak višina kupnine in reference kupca na področju dejavnosti prodanega podjetja. Danes ni hlapec tisti, ki prodaja svoje delo domačemu ali tujemu delodajalcu, ampak tisti, ki se pusti voditi za nos samozvanim branilcem nacionalnega interesa, ki mu obljubljajo kruha in iger iz državne blagajne.
Foto: Pipistrel
Opomba: kolumna je objavljena tudi v tedniku Družina, št. 9, 26.2.2012
